Slovenski kolovozi

Nov način marketinga

2012-02-15T05:41:00.003+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 29.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Zadnje čase dobivam vse več samodejnih sporočil s katerimi me Google obvešča o objavah komentarjev na mojem drugem internešnl blogu.

Ok, objava komentarjev, vse lepo in prav, vendar komentarji vedno pogosteje vsebujejo reklamna sporočila z linki do večinoma poljskih, afriških, a tudi slovenskih podjetij.

Na srečo je sistem dovolj pameten, da takšnih komentarjev ne objavi, torej se comment-spamerji lahko obrišejo pod nosom, ker se trudijo zaman. Če pa se mu kak smetni komentar izmuzne, ga izbrišem jaz.

Naštel bom par slovenskih firm, ki se poslužujejo smetenja za svoj EPP, seveda brez linkov do njih.

varcevanje.info
medvesekpusnik.info
nepremicnine.net.info

Imam tudi vsa obvestila sistema o poskusu objav dotičnih komentarjev, če bi jih kdo rad. Samo sporoči mi naj.

To morajo biti podjetja, ki jim spričo trenutne situacije kot kaže teče že voda v grlo, da se poslužujejo takih načinov množičnega oglaševanja.

Pa ne na mojem blogu, pizduni!

O čem zaboga naj pišem...

2012-02-14T07:55:00.003+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 29.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

... če se pa ne dogaja nič opisa vrednega. In februar je tradicionalno moj najmanj produktivni mesec.

Imamo naposled novo vlado, židje poskušajo preprečiti združevanje množic plebejcev z rožljanjem orožja proti Iranu, burja je naposled pojenjala, sonce je vstalo od mrtvih, priskrbel sem si dereze... Podpisal sem peticijo za ločitev Cerkve d.o.o. od Države s.p. ... No, ja, saj nekaj pa se je nabralo.

V novo vlado ta trenutek nimam nikakršnega zaupanja. Sem pa apsolutno pripravljen spremeniti svoje stališče, ko (če) se mi bo zdelo vredno.

Združevanje ljudske energije je postalo grožnja svetovnemu bankirskemu hegemonizmu. Kako naj si pač drugače razlagam vztrajno odvračanje pozornosti judovske države z grožnjami Iranu? Pa kaj bi vendar židje radi? WW III? Svetovno katastrofo? Da ljudje pozabijo da so združeni najmočnejši?

O Cerkvi d.o.o. sem tudi že pisal, in njene (uradne) pridobitvene dejavnosti mi smrdijo od nebes do pekla. Povrh se pa ji napajanje iz izsušene državne dojke ne zadošča, kot kaže. Transparentnost je njeno geslo! NOT! Cerkve kajpak, in ne dojke.

Upam da se kmalu zgodi kaj tako prijetnega, da bo vredno pisanja

Protest proti ACTA v Ljubljani

2012-02-04T18:06:00.008+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 29.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

3000 udeležencev? Lepo število za zokistan, menim.

Slika je nastala precej kmalu po uradnem pričetku shoda.

Bil sem tam tudi sam, tako kot sem obljubil. Sicer ne ves čas, in pohoda proti parlamentu se nisem udeležil. Menim pa, da sem prisostvoval pri nečem pomembnem.

Odkrito rečeno nisem vedel, kaj naj pričakujem. Zgolj maso ljudi s transparenti, združenih v eni in isti ideji? Kup govornikov z dolgimi in brezveznimi govori? Štante s kuhanim vinom?

No, izpolnilo se je prvo pričakovanje. A protestnikov bi vendarle lahko bilo več. Ko sem prišel malce pred pričetkom na kraj dogajanja, je tam postajalo morda deset osebkov.

Je mar ljudem res že čisto vseeno kaj se z njimi dogaja in kaj se bo z njimi zgodilo, ker pač nimajo več energije za življenje, ki bi bilo vredno človeka? Si je večina raje grela riti v nakupovalnih centrih (vremenske razmere so bile vse prej kot prijetne) in jim je viselo za njih prihodnost, namesto da bi zanjo poskušali kaj narediti?

No ja, več nas je že bilo kot takrat trenirkarjev.

Je torej še upanje za to solzno dolino?

Upam, da je!

Narejen četrti korak pri omejevanju svobode interneta

2012-02-02T07:08:00.004+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 29.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Američani uveljavljajo svojo protipiratsko zakonodajo tudi že v Evropi.

To je bilo pa hitro.

Hur fyller man då för att få det torrt bakifrån (Kako je dobiti ga na suho odzadaj - v švedščini)? Prevedeno z google translate.

Pravkar berem, da so lastnike Pirate Bay-ja (portal s torrenti) naposled spoznali za krive. Kajpak na ukaz kavbojev ki je šel preko njihovih švedskih lakajev. Švedska, obljubljena dežela? Najmanj dve svinjariji sta se zgodili tamkaj. Obtožba ustanovitelja WikiLeaksa, in pa tole.

Znova vas pozivam na bojkot nakupa iger, glasbe in še posebej filmov. To je edino naše legitimno in obenem še kako močno orožje.

Jaz (se) ga držim.

Protest za internet brez uzd

2012-01-31T10:34:00.007+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 21.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

V soboto, 4.2.2012, lahko z udeležbo na protestnem shodu, ki bo potekal na Kongresnem trgu v Lubljani od 12h do 14h, izrazite svoj protest proti ACTA-i in proti tistim, ki si ne želijo prostega pretoka informacij med ljudmi in ki za začetek želijo doseči "zaščito intelektualne lastnine" na ta način, da bodo odgovornost (in seveda kazni) naprtili ponudnikom interneta. Pilati.

Kot kaže, pa jih je "NE" iz Švice, Danske in Nizozemske konkretno razpizdil, in hitijo na vso moč, da bi dosegli svoje.

Ne bom smetil s tipičnimi reklamnimi parolami, kot to počno recimo sindikati, temveč bom rekel takole:

Če vam je vsaj malo do tega, da internet ostane tak kot je, je za vas udeležba obvezna!

Jaz bom vsekakor tam.

Kdaj bom zaupal novi vladi? Če sploh bo nova vlada...?

2012-01-30T07:51:00.003+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 21.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Zelo enostaven je odgovor.

Saj razumem, da bo treba zategniti pas. Ampak obenem pričakujem tudi čiščenje 'za nazaj'. Odgovore odgovornih za svinjarije, obsodbe odgovornih za svinjarije, in kazni odgovornih za svinjarije.

Če pa se to ne bo bilo zgodilo je jasno, da je bila zamenjava mandatarja brezvezno in nepotrebno izgubljanje časa in zajebavanje in nateg zokistancev.

Narejen tretji korak pri omejevanju svobode interneta

2012-01-28T08:42:00.004+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 21.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Seveda spet vse v imenu pravic do intelektualne lastnine. A tokrat v Evropi, in tokrat so zraven vključene tako postavke kot recimo 'kopiranje' zdravil, in vse skupaj je že tako daleč, da glasbeni založniki iz zda z aretacijo ljudi v tujih državah, njih transportom v zda in sojenjem po zakonih zda jemljejo pravico v svoje roke! Poščijejo se na zakone, skratka, in s tem jasno kažejo, da mislijo, da vedo, kdo je gospodar.

Tale zadeva je bila otipavanje terena in preizkus reakcije nas, plebejcev. Na oddaljeni lokaciji (Nova zelandija), malce manj znano podjetje (Megaupload? Prvič čujem). Evrope in recimo The Pirate Bay-ja se zaenkrat še ne upajo dotakniti. A če bomo to požrli, jim bomo dali jasno vedeti, da lahko s početjem nadaljujejo in razširijo območje delovanja. In to bodo tudi naredili.

Vse skupaj okoli ACTA-e je zavito v tančico skrivnosti, predlagatelji zakona pa ne želijo biti imenovani! No ja, po tem vsaj vemo, kdo so.

Mojstrsko. Najprej par fintiranih potez, toliko, da se folk naveliča protestov, potem pa BUM!

Vas že kaj skrbi? Mene skrbi ZELO!

Eno samo evropsko poslanko iz zokistana imamo, ki se je uprla podpisu predloga zakona, podpisovali so ga pa menda na japonskem, tako stran od evropskih protestnikov kot je le bilo mogoče. Na Poljskem je dejanje njihovih poslancev na ulice spravilo tisoče ljudi.

Dragi moji, zdaj gre hudičevo zares, upor je naša zadnja možnost. Sicer dobrodošli nazaj v vzhodni nemčiji, sovjetski zvezi, kitajski in severni koreji.

Ste že kupili nov film, kako pesem, ali igro? Vas zdajle ni nič sram, da podpirate prihodnje vladarje sveta?

Par linkov (vir: AVAAZ.org):

http://www.forbes.com/sites/erikkain/2012/01/23/if-you-thought-sopa-was-bad-just-wait-until-you-meet-acta/

http://www.ibtimes.com/articles/286925/20120124/acta-sopa-reasons-scarier-threat-internet-freedom.htm?cid=2

http://www.edri.org/edrigram/number10.1/whats-wrong-with-ACTA

http://www.msfaccess.org/content/secret-treaty-anti-counterfeiting-trade-agreement-acta-and-its-impact-access-medicines

Prašiči Polhograjske Grmade

2012-01-27T08:15:00.004+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 21.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Pravzaprav ne razumem tistih, ki mirne duše smetijo vsenaokrog. Oziroma, takole je stanje duha čefurjev, čapcev in boli-me-kurčnikov; dobesedno imajo nasmeteno pamet!

Spodnji dve sliki sta zaporedje dveh obiskov Polhograjske Grmade.

A to še ni nič! Ko bi vi videli, koliko leži paprinatih robčkov vsepovsod naokoli. Ali so mar smetilci mislili, da so užitni in so jih pustili za zimsko krmo živalim!?

Sramota! S kolegom pa sva tole, kar vidite na slikah, zbasala v vrečko in odnesla v dolino.

Sva bila neumna?

Kdorkoli, ki je zdajle odgovoril pritrdilno, naj se zamisli. Zelo zamisli. In naj raje prične spoštovati tiste, ki prostovoljno naredijo kaj tudi za druge, kajti taki ljudje so vredni spoštovanja, ne pa tisti, ki se imajo za frajerje, ker so v osnovni šoli upali prfoksi reči "jebi se", ko so pa starejši (in še vedno otroci), se pa posmehujejo vsem, ki delajo za skupno dobro. Zaradi takih je zokistan postal zokistan in je v pizdi!

VSI planinci, spoštujte vendar eno osnovnih pravil gorskega pohodništva: Tisto, kar ste prinesli s sabo (ne pa tudi v sebi :) ), nesite tudi nazaj s sabo!

Dovolj imam za danes.

Od kod se dostopa do tegale bloga

2012-01-24T19:34:00.004+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 21.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Zahvaljen bodi, google analytics. Nova verzija zmore med drugim beležiti omrežja, iz katerih so prihajale zahteve za prikaz zpisov tegale bloga.

Omrežij je na seznamu zadnjih trideset dni natanko sedemdeset, a naštel bom le tiste 'tadržavne', ki sem jih uspel prepoznati po imenu.

1) ministrstvo za javno upravo, 4 dostopi
2) ministrstvo za obrambo rs, 2 dostopa
3) (not set), 1 dostop
4) ministry of the interior - police, 1 dostop
5) nova ljubljanska banka ljubljana slovenija, 1 dostop
6) rtvslo network, 1 dostop

Lepo zahvaljeni za obisk, dame in gospodje.

No ja, po eni strani se čutim počaščenega, po drugi strani pa so na listi omrežja, za katera mi ni všeč, da jih vidim tamkaj. Čeprav so si, po googlu sodeč, iz notranjega ministrstva ogledovali zapis Asterix na olimpijadi, tako da sem ta trenutek po mojem mnenju lahko še miren.;) Ampak, le koga in zakaj je ta zapis zanimal, kaj menite?

Prijeten preostanek noči vam želim, dragi bralci in bralke!

Evropa znova nastavila zadnjico ZDA

2012-01-24T09:09:00.005+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 21.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

... in usklajeno (seveda gorje tistemu, ki bi izstopal) sprejela embargo na Iransko nafto.

Med tem, ko se Evropejcem v ZDA krohotajo, kažejo pri tem nanje s prstom in gorivo kupujejo za drobiž, nam bodo evropski lakaji ZDA iz Bruslja še navili cene zanj.

Evropa plačuje ameriške pizdarije, pizda! Ammm, kje smo že to videli?

Kaj še vedno ni čas za revolucijo?

Ne, ni. Nismo še dosegli dna, bo pa kmalu. A vas že kaj peče tam zadaj?

Narejen drugi korak pri omejevanju interneta

2012-01-23T07:23:00.002+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 21.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Se nadaljuje.

Zelenoprsti

2012-01-22T17:17:00.010+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 21.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Ne vem, koliko vas je tole videlo, ampak a ne, da je bilo vredno? V originalu Greenfingers, letnik 2000, bi se mirno lahko kosal z nagrajenci za oskarja.

Film ni nikoli bil proglašen za uspešnico, in kolikor vem, je v zokistan prišel le na DVD, in tako sem ga dobil za drobiž. In veste kaj? Posnet je po resničnih dogodkih.

Vsebina?

Človek, ki je bil zaradi umora obsojen na dolgoletno kazen (v noči pred poroko je v pijanosti izgubil pamet in do smrti pretepel svojega mlajšega brata, katerega je zalotil s svojo nevesto), zaradi odločitve komisije po 15 letih kehe dobi drugo priložnost, in premestijo ga v odprt tip zapora, kjer ni ograd, čuvajev in rešetk na oknih.

Spočetka mu v novem zaporu ni nič kaj drugače, potem pa mu veliko starejši in izkušenejši cimer (ki je ubil tri svoje žene, potem pa se je predal sam od sebe in zdaj bolan čaka na smrt) za božič podari semena vijolice, in spomladi se zgodi ljubezen na prvi pogled. Oziroma, kot pojasni naš junaak pred komisijo za pogojni izpust:

"Verjetno sem edini v tej sobi, ki ve kako je, če žviljenje vzameš. Obup, muka, brezizhodnost, vsak dan si želiš, da bi nekdo pokončal še tebe.

Potem pa nekega dne odkriješ, da lahko podariš življenje. Skrbiš za nekaj, in vzgojiš nekaj, kar te potrebuje.

Vrtnar sem. Vrtnar. In to zelo dober. In tistim, ki ne verjamejo v tak tip terapije, to je njihova stvar. Ampak mene je pripravila do tega, da nase gledam drugače, z upanjem."

Zaponiški vrtnarji z upravnikom, ki NI tisti starec s slamnikom.
Šala. Naš mož je četrti iz leve in tretji iz desne.

Postane vodja skupine zaporniških vrtnarjev, in preko zvez (ugledne vrtnarke, ki ima, khm, luštno hčer z imenom Trobentica (???)) se prijavijo celo na tekmovanje na razstavi cvetja v dvorcu Hampton, ki je najbolj ugledna tovrstna prireditev na svetu. Tako jih tamkaj doleti čast, da so pozvani pred samo kraljico Elizabeto.

Film bi zaslužil kaj več kot le omembo v cajtengah in na blogu. Splača se ga gledati, verjemite.

Toplo priporočam ogled in najem. Ampak šele po 21.2.2012! :)

Nočem zokija, nočem janše in nočem bankirja za premijeja

2012-01-21T13:27:00.003+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 21.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Mislim, da naslov pove vse.

Edini slovenec, ki bi ga osebno želel ta trenutek videti na čelu vlade, je g. Matej Lahovnik. Če je namreč samovoljno odšel iz politike, je zelo verjetno pošten človek. Ampak je pa tudi dovolj pameten človek, da ne bo poskušal reševati do konca zavožene stvari, torej zokistana. Ker bo najverjetneje storil samomor. Ali pa zbolel in ostajal mesece v norišnici. Ups, sem napisal v norišnici? Mislil sem seveda v bolnišnici!

Scenarijev je seveda še več.

Torej bi bankirja na čelo države, kaj? Je to vaš načrt, ali Vaš? Naj raje pride Bruselj in v slovenskem parlamentu položi karte; verjamem mu bolj, kot pa kateremu koli aktualnemu slovenskemu politiku.

Prvi koraki pri omejevanju interneta storjeni

2012-01-21T08:13:00.006+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Do 21.2.2012 ne kupite nobene glasbe, filma ali igre!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu in Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

No, pa se je začelo.

Megaupload, stran, preko katere si je posredno mogoče zastonj ogledati in poslušati zabavne vsebine, je blokiran, ljudje aretirani, in to celo v tujini. In pika na i: lastnik je zaslužil oseminštirideset milijonov. Oziroma po novem že prek sto.

Kar sem prebral komentarje na tole zadevo, se mi bolj ali manj zdijo pametni.

Vendar!

se je večina komentatorjev kot ponavadi obesila na objavo lastnikovega zaslužka, kar je bil seveda namen članka: povzročiti pri bralcu zavist in blackout (temo pred očmi): lejga, kradel je, in še zaslužil, pizda! Mu nadeti plašnice, da bo gledal v smer nesrečnih "okradencev", ki še kar rinejo z glavo skozi zid.

Pa se vprašajmo, s čim je lastnik megauploada pravzaprav zaslužil?

Z mrežnim prometom? Težko, saj si uporabniki datoteke delijo med sabo. S prodajo datotek v skupni rabi? Gotovo ne, saj jih na njegovi domeni ni. S prodajo torrentov? Čist ziher ne, so marsikje drugod zastonj! Kaj pa s kakimi reklamnimi oglasi ali podobnim? Hmmmm...

Kaj pa lovke ameriške hobotnice, je kdo med branjem kaj pomislil na njih? Ali ji mar res vsaka država pusti da na njenih tleh počne kar se ji hoče? Ne, so izjeme, recimo Iran. In Kitajska. Kot kaže, pa si je preveč svobode zadnje čase zaželela tudi Madžarska. Skupaj s tistimi, ki jih hobotnica označuje za "teroristične", "ekstremistične", "članice osi zla" in s podobnimi izrazi.

Saj bi kaj napisal o ovcah in o soli (ne šoli!), ampak se mi nekako ne da več. Lahko vas kvečjemu pozovem na združen in enoten (v zokistanu sta žal sto neznana pojma) upor. Ekonomski upor, kajti glasbena, filmska, računalninška industrija in kar je še podobnih razumejo edino in samo govorico denarja in se, kot kaže, ne zavedajo, da jim denar dajemo mi. Pa jim ga nekaj časa ne dajmo! En mesec, ali pa vsaj 14 dni ne kupite glasbe, filma ali igre.

Eh, take sorte pozivi so veter iz ritne luknje skozi ključavnico in lajež cucka na tovornjake. Ampak vsaj poskusil bom (sem).

MMC, OGROMNA večina tistega, kar prevedete in objavite, še zdaleč ni objektivna (ali pa o napisanem nimate stika z resničnostjo). Po čigavem diktatu je vendar tako? Vašega uredništva, ali pa hobotnica drži tudi vas?

Tina lahko odide?

2012-01-20T17:32:00.008+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju! Dvakratno!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Saj ne morem verjeti svojim očem, ko berem tole!

Pravzaprav ne vem, kako naj zapišem to kar mi gre po glavi, da bi lahko brali tudi otroci.

A ima kdo listo vseh prikoritnikov SZS, in njihove uradne in neuradne zaslužke? Seznam vseh njihovih jaht, vikendov, avtov, hiš, ljubic? Naj oboje objavi, ali pa mi pošlje.

Pa če ste dobili desetino denarja kot ga je naša šampionka, vam javno sporočam, da ga niste vredni, pokvarjenci iz SZS!

Seveda je zgolj slučaj, da se to dogaja zdaj, ko vas je Tina daleč presegla po priljubljenosti in pa, da je pred pomembno tekmo.

Pa še v razmislek: kadar se bo moja malenkost morala odločati, ali verjeti enemu od pokvarjenih podaljškov za molzenje državljanov skoz in skoz gnile države, katera dokazuje, da ne zmore izkazati nič razen neodgovornosti do svojih državljanov, ali pa osebi ki se je dokazala s konkretnimi rezultati, bom vselej, vedno in povsod verjel slednjemu.

Pozivam vas, dragi džavlani in džavlanke, da na szs@sloski.si (jebe se mi, ali vas bodo spemali ali ne, SZS) pošljete protest. Po parih 100 se bodo nemara le malo zamislili tamkaj.

Jaz sem ga ravnokar. Takle je:
Protest
Spoštovani, protestiram proti vašemu odnosu in ravnanju z našo najboljšo in edino konkurenčno smučarko Tino Maze. Tale izjava, ki sem jo pravkar prebral, je sramota za vas, in za našo državo.

Opozorilo: v primeru vašega odgovora bo le-ta objavljen.

Tina, mojo glas imaš še vedno, pa čeprav zapustiš zokistan in smučaš za drugo državo.

In Tinin odziv? Tule je.

Vaš besni bloger

Trije člani posadke Sea Shepherd poškodovani med dvobojem z japonsko harpunovko

2012-01-19T09:56:00.006+01:00

Ta prispevek je objavljen z dovoljenjem Združenja za ohranitev Sea Shepherd.

Japonski kitolovci stopnjujejo svojo napadalnost z metanjem kovinskih kavljev na čolne Sea Shepherd.

Posadka jušin maru meče kavlje
na posadko Sea Shepherd in ji
zadaja poškodbe

Dva člana posadke Steva Irwina so kavlji zadeli v ramo, eden pa je dobil dva udarca z bambusovo palico v obraz.

Jušin maru št.2 še naprej sledi Stevu Irwinu. Do incidenta je prišlo ob 4:00 po vzhodnoavstralskem času na 64st 17min južno in 155st 41min vzhodno. To je približno 300 milj severno od polotoka Mawson ki je na antarktični obali.

Vodni top usmerjen na gumenjak

"Naša čolna sta poskušala upočasniti japonsko harpunovko jušin maru št.2, katera agresivno sledi Stevu Irwinu," je dejal kapetan Paul Watson.

Član posadke iz New Yorka, ZDA, Brian Race (25 let) je dobil dva sunka v obraz z bambusovko, in jo odnesel z odrgninami po nosu in nad desnim očesom.

Russella Bergha iz JAR (35 let), snemalca iz ekipe Animal Planeta so iz harpunovke s kavljem zadeli v desno roko in v ramo; odnesel jo je z modricami.

Fotografa Guillauma Colleta iz Francije (27 let) so prav tako dobil udarca s kavljem v desno roko in ramo, ki sta mu pustila modrice.

Na japonskih plovilih ni bil nihče poškodovan.

Dve od treh harpunovk sta dodeljeni sledenju ladij Sea Shepherd, in sta tako rekoč uničili dva od treh naših čolnov.

"Smo že skoraj na vzhodni meji njihovega samooklicanega lovskega območja," pravi kapetan Watson. "Kmalu bomo tam."

Znatna škoda, ki je na gumenjakih
Sea Shepherd nastala zaradi kavljev
japonskih kitolovcev

Poškodbe, ki so jih članom
posadke Sea Shepherd zadali
japonski kitolovci

Trenutki, ko je do poškodb prišlo

Član posadke Sea Shepherd Brian Race ki
so ga poškodovali japonski kitolovci

Trenutek ko se je to zgodilo

Proti cenzuri spleta

2012-01-18T09:42:00.004+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju! Dvakratno!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Veseli me, da je do protesta na ameriško omejevanje pravic uporabnikov spleta sploh prišlo.

Po mojem mnenju piratstvo nima nobene teže pri sprejemanju takšne represije strani ameriških zakonodajcev, ampak je internet prvo učinkovito orožje, ki smo ga dobili plebejci proti prascem, ki krojijo naš svet, kajti omogoča množično širjenje informacij.

Naj bo torej za vse večne čase preklet tisti, ki bo to preprečil.

Ne da se mi pisati več, vsaj ta trenutek ne, morda drugič več. Berite tukajle.

Mikrosoftov program na MOJEM iPhonu? Kdo bi si mislil!

2012-01-18T00:08:00.009+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju! Dvakratno!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Nikoli ne bi verjel, da bo kdaj malimehki sprejel jabučne pogoje (no ja, saj morda mu jih pa ni bilo treba, ali pa morda zanj veljajo drugi) in pričel služiti s programi na jabučni tržnici.

Na njegov izdelek Photosynth me je opozoril sodelavec in ko sem videl kaj se da z njim narediti, sem ga pri priči namestil.

Kaj torej omogoča ta zastonjski program?

Panoramske posnetke, ne da bi zanje dobesedno morali migniti s prstom!

Tole spodaj sta posnetka 360 stopinjske panorame iz Grmade danes ob sončnem zahodu. Prvi je iz zahodnega roba, drugi iz vzhodnega. Ne vihajte preveč nosu, kajti program sem uporabljal prvič, in to brez rokavic v močnem ledenem vetru. Bogi moji prstki!

Če veste za kak ustrezen predvajalnik panoramskih slik, izvolite, in uživajte. Program, s katerim sem panorami ustvaril, bi pa ne mogel biti enostavnejši za uporabo; na tem mestu moram majhnomehkemu izreči pohvalo zanj.

Se mu pa žal vseeno vidi, da je iz mikrosofta. Na vseh primernih mestih v oči skačejo razni oglasni slogani v stilu "pick some microsoft product, for God's sake", za kar pa izkorišča tudi internetno povezavo, ki pa tudi preko edge prenosa vseeno ne blokira izvajanja, kreh, kreh.

Še nagradno vprašanje: koliko klopic je drugi sliki? :)

Mimogrede: a kdo ve za kak zastonjski program za predvajanje panoramskih slik? Poskusil sem par, pa so preveč 'odprtokodni' (beri: preveč komplicirani za takojšnjo uporabo; jabuk me je razvadil, priznam). Prosim za predloge.

Dodatek: predvajalnik dobite tukaj. Samo poženite ptviewer.jar iz mape BigApplet&Application, in odprlo se bo okno, kjer izberete sliko panorame, nato pa vlecite po sliki z miško (levi gumb pritisnjen).

Slika zares lahko pove več kot besede

2012-01-16T07:08:00.010+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju! Dvakratno!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

To, Tina!

Vir: MMC rtvslo.si ter https://fbcdn-sphotos-a.akamaihd.net
Tale tadruga je (žal?) fejk.

Zdaj si naredila zokistan prepoznaven po celem svetu!

Veslim se tvojih dosedanjih in prihodnjih uspehov. Ponosen sem, da te imamo, tudi zaradi tegale!

Čestitam! Nasmejala si me do solz! Plosk, plosk!

Tvoj privrženec in navijač,

jast

P.S., 19.1.2011:
In potem na zokistanskih forumih raste takle provokatorski plevel, ki je (tudi) krivec za neenotnost slovencev, recimo s komentarji takele baže:

==========

PREDHODNIK:
Upam, da iztržita iz te poteze Tine tudi kakšnega everčka, majčke bi se zelo dobro prodajale, še sam bi jo kupil.

EL_CARTEL
pa sej za to se je tudi šli, zato tudi massi ni nasprotoval.. SAMOPROMOCIJA, ki naj bi tini prinesla kak evro, ker se očitno vsakoletno izsiljevanje smučarske zveze vedno manj in manj splača..

kot sem že 1x rekel, če se tini sede slačit, naj gre plesat ob drogu.. (bratranec klemen pa naj bo pimp)
===========

Kreten.... A ti si pa ne delaš samopromocije, kaj?

Chelmsford 1 2 3

2012-01-15T19:47:00.004+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju! Dvakratno!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Tale nadvse zabavna zadeva je iz leta davnega 1988. Verjetno vas je precej, ki tole berete, tedaj bilo še pri fotrih. :) Krrhhmm!

In o čem govori tale nanizanka o Starorimski okupaciji Anglije? O temi, ki dosihmal še ni bila obdelana, o Starorimski okupaciji Anglije. In to na zelo posrečen način, ki spominja na Monty Python.

Zgolj po naključju (hvala ti, compadre!) sem se je spomnil in jo poiskal in jo najdel, ter najel na e-bay-ju. In a veste, da so jo na DVD izdali komaj lani. Glede na to da sploh nisem vedel več naslova, mi je bila, kot kaže, usojena.

Glavni protagonisti, rimski guverner Paulinus s svakom Gracientusom, ter Badvok, poglavar angleškega plemena (ki je občasno v kolibnem priporu), kateri skupaj s kompanjonoma Mungom in Blagom špiči vse mogoče, so res zabavni.

Functio, Avlus, Badvok in Gracientus

- "Le počakajte da pride novi guverner! To vam je junak z levjim srcem in sokoljim očesom!"
- "A, zbira ostanke poginulih živali, a?"

Ali pa:

- "Tole kar si predlagala sploh ni slaba ideja. Morala bi biti dedec!"
- "Ti pa tudi!"

Tega je še in še.

Priporočam ogled.

Bog nas varuj mitingašev

2012-01-14T09:19:00.003+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju! Dvakratno!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

"Zgodovina se ponavlja." Ko je propadel zadnji (srbski) miting resnice v našem kapitolu si res nisem mislil, da bo tako kmalu prišlo do česa takšnega.

Ob včerajšnjem naznanilu o shodu v podporo zokiju me je resno zaskrbelo da bodo ljudje napravili kako neumnost. Oboje mislim, tako mitingarje kot tiste, ki se z njimi ne bi strinjali. Vendar se po branju jutranjih novic sodeč ni zgodilo nič hudega. Hvala Bogu.

Toda ta poziv in vse podobne, ki bi še utegnili slediti, obsojam kolikor se da. Ljubljana pač (še) ni Belo mesto, čeprav bi nekateri nadvse radi videli da bi to postala. Prav zdaj ste si, zokijevi podporniki, naredili medvedjo uslugo. Kdo je pa zdaj ekstremist, vas vprašam?

Hm, a ni čudno, da zadnje čase do raznih shodov in mitingov prihaja vedno nekje konec dneva? Verjetno je v tistih urah manj potencialnih protikandidatov za shod, ker so le-ti raje z družinami, kot pa da izgubljajo čas za izgubljeno stvar.

Zokijevi podporniki in vsi tisti ki trdite da je zokistan izvolil zokija: ne, ni ga. Zokistan je le izkazal, da ne želi na oblast nikogar od tistih, ki so se zanjo potegovali.

Vse, ampak vse prebivalce zokistana naprošam, da ohranijo trezno pamet (saj vem, utopija...) in naj ne delajo (oziroma naredijo) iz poraženca mučenika, kar se bo gotovo zgodilo, če pride do kake pizdarije.

Prosim vas.

Kdo je izgubil? Zoki, ali mi?

2012-01-10T08:09:00.006+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju! Dvakratno!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Včeraj me je Št... Eeee... Anonimni vir med uživanjem odlične pleskavice s kajmakom (še naprej ostajava kompadra, kompader!) presenetil z "dobro novico". Namreč, da je Virant zokiju rekel "njet".

Kakor se mi je v prvem hipu novica dopadla, me je kmalu zaskrbelo. Če ste redno brali moj blog, potem veste, da mi smrdi tudi zokijeva alternativa.

Ali pa je nemara vse skupaj le izredno spretno zrežirano? So vladarji dobili kak 'dobrohoten' namig od nekoga močnejšega od njih? Meni vse skupaj smrdi zelo, še posebej zato, ker sem med komentarji na rtvslo že pred več kot tednom dni zasledil nekoga, ki je ponujal stavo, da se bo zgodilo prav to, o čemer govori tale post.

Podobno me je zaskrbelo takrat, ko je Pahor zokiju čestital za premierski položaj že ob razglasitvi rezultatov vzporednih volitev.

Do sedaj so ljubljeni vodje zmeraj skuhali nekaj kar sem opazil šele, ko je bilo prepozno. Zakaj bi bilo pa tokrat drugače? Odgovore bomo torej državlani, kot vedno, dobili šele tedaj, ko se bomo zavedeli kako so nas nasadili brez vazelina. Samo da bo tokrat peklo kot še nikdar!

Vedno bolj se mi kristalizirajo tri varianti:

slovenska vlada, ki bo delala kakor se ji bo naročilo od drugod, ter nas zadolževala in s tem vzdrževala relativno znosno finančno stanje državljanov - dokler ne bo posojevalec izstavil naloga za deložacijo slovencev iz države
ali pa zunanja pomoč, ki nam bo orenk zategnila pas in nas probala izvleči 'tehnično'; ne bo pa imela pri tem nobenega razumevanja za ljudske težave. A kdo kaj ve o tem, kako kaj židovski bankirji gospodarijo grkom in italijanom?
ali pa nekdo neskvarjen, ki ga v parlamentu še ni bilo.

Težka odločitev, moram reči, a osebno mi bolj sede druga varianta, hlapčevstvo gor ali dol (sem se že navadil). Sami si ne bomo mogli (znali bi si že, samo kaj, ko nam drugi ne bodo pustili) pomagati.

"Če je posilstvo neizbežno, tedaj lezi, in uživaj." Alfred Hitchcock.

"Samo na vazelin ne pozabi tokrat." Jaz.

Misija Evrovizija

2012-01-08T22:49:00.012+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju! Dvakratno!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Neverjetno!

RTV janković je po mojem mnenju dejansko izpljunila nekaj, kar sodi v sam svetovni vrh!

Ja, popolnoma resno mislim! Tako kvalitetne, zabavne in gledljive oddaje še nisem videl na RTV janković.

Zadevo sem na RTV janković najprvo gledal na novoletni večer (za take šove po petih minutah poptevejevskega talenta dolgo časa še slišati nisem več hotel), ampak je bilo legotovo striženje ovac tako... recimo naporno, da se ne spomnim več točno vsebine. Sem si pa zapomnil, da je bila stvar zabavna in vredna ogleda.

Nocoj me je k ogledu finala pregovoril kompader. Ejga, stari, večno ti bom hvaležen. Se pravi, vsaj do jutri, ker če ne boš vredu scmaril pleskavic s kajmakom... Ti ne bom več.

Šov je bil fenomenalen.

Voditelj Klemen - vse čestitke! nasmejal si me do skrajnosti!

Žirija - presenetljivo korektno, tudi vam čestitke.

Najbolj pa so me vrgle na rit nastopajoče punce. Ne, bolj prav bi bilo zapisati, da so me pustile odprtih ust.

Samo poglejte, kakšen potencial imamo v zokistanu že samo pri glasbi. Zdaj pa pomislite, da imamo take talente še kje, a jim ni dovoljeno uspeti. To je vsa naša težava!

Vse dokler nisem slišal gospodične Boto peti tistega njenega drugega songa(pozor, pred posnetkom se predvaja reklamni spot, ki ga ni mogoče preskočiti; skenslajte to sranje, pizduni, saj niste poptv! Mar bi raje dali kaj takega, da bi bil užitek pogledati starim moškim očem!), balade, se, priznam, ne bi mogel odločiti, koga bi spustil naprej. A ob dotični izvedbi je odločitev padla; nisem in nisem mogel verjeti svojim ušesom.

Ta komad bi rad slišal cel in studijsko posnet. Bil bi hit. Vsaj pri meni definitivno.

Saj ne rečem, tudi dvojčici sta bili odlični; glasbeni napredek je bil pri njima še posebej viden. Se pa nekako ne morem znebiti vtisa, da je nekdo odlično poskrbel za njuno kampanijo. Recimo to, da smo šele zdaj izvedeli, da sami kreirata svoje nastope - afterburner! Če sta tudi do te strategije prišli sami, potem kapo dol pred njima, in korak nazaj od njiju. Nekoč bosta uspešni poslovni ženski. Ups! Kaj pa petje na plejbek?

Vse tri izvajalke so bile po splošnem (tudi mojem) mnenju enakovredne. A meni je bil pač najbolj všeč glas. Božanski glas.

Aja, če me bi kdo na tej točki rad oklical za pedofila, naj gre kar lepo v kurec! Kakor ve in zna.

Vam pa, RTV janković, predlagam, da celotno zadevo ponudite v HD download (saj smo jo tako ali tako plačali, a ne?). Prepričan sem, da bo zelo hitro prešla meje zokistanam in pripomogla, da nas bo Evropa pričela jemati bolj resno, kot pa nas bo z našim novim wannabe predsednikom vlade.

Skratka, vsem nastopajočim še enkrat iskreno čestitam za nastop(e). Tistemu pak, ki je ekipo za oddajo (i)zb(i)ral, pa kapo dol, in v priklon z nosom do tal. Tej oddaji po mojem mnenju ta čas ni para, pa ne samo v zokistanu ali Evropi.

Bravo! Pa še več takšnega, prosim!

Imam pa pri tem tale pomislek: punce so, tako menim, še vse premlade, da bi stopale v soje žarometov. Škoda jih je, da bi se skvarile. Jaz bi jim svetoval, naj raje počakajo vsaj do polnoletnosti, ta čas pa naj razvijajo svoj talent. Glede na to, kar sem slišal, jim je uspeh zadovoljen - morda celo v zokistanu. Nagla slava se pri najstnikih (pa pri starejših tudi) se pač vse prerada in prekmalu utegne sprevreči v nagel padec - nemara celo dokončni.

Sicer pa dekleta itak ne bodo prišla skozi žirijsko triažo eme. Tam pač ne bo odločal talent.

Zoki v trenirki

2012-01-08T17:43:00.009+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju! Dvakratno!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

ali svečana obeležitev obletnice Dražgoške bitke.

Tako malo časa na dražgoških pohodih še nisem ostal v Dražgošah. In veste, da celo obžalujem, da sem šel. Naslednje leto me ne bo več - če bom sploh še v zokistanu.

Vreme je bilo žal skoraj idealno - samo pihalo bi ne, pa ne bi moglo biti lepše.

Malce pod Sv. Jedrtjo. Ratitovec.

Dražgoše iz Slemena. Zadaj Terglou.

Kot rečeno, sem vidu dašga župada, de, kako v trenirki ponosno koraka proti Dražgošam - slikati ga žal nisem utegnil, imam pa obilo prič. Malce pred tem pa še enega bivšga precednika (sprva sem mislil napisati hobita, ampak potem raje nisem). Malce je že sključen, a se še ne da!

Veste kaj vihti tale tip? jugoslovenatčku zastavu! Zalegle so šele grožnje, da je nehal.

Kot rečeno se je naša družba iz slavnosti pobrala prav kmalu. Tedaj, ko so pričeli vrteti neko srbsku ali bosansku (nimaš pojma!) partizansku pjesmu, česar nikoli, ampak nikoli do sedaj na dražgoških slovesnostih ni bilo slišati. Rolale so se izključno slovenske partizanske. Tam, tadadadam!

Ne pa tam, tatatam!

Naj vas vprašam dvoje, bodoči zokijevi ritolizniki in pristaši:

ali se še vedno nič ne sramujete sodelovanja s človekom, ki s poniževanjem slovenske partizanske zgodovine kaže, kaj si o njej (in o še čem kar je slovenskega) misli?
ali mislite, da bi si zoki upal v trenirki na kozaro, igman, ali kjer je že bila kaka srbska herojska bitka?

Ostalih slovencev pa ne vprašam nič, ker pač nima smisla.

Sramota. Sramota za zlovenijo - ki se odslej pri meni imenuje zokistan z malo začetnico, in sramota za vas, bodoče zokistance.

Jaz grem v gverilo. Samomora že ne bom delal.

Pa še tole: po radiju se je govorilo o deset tisoč obiskovalcih in pokanja Dražgoš po šivih. Moj kurac deset tisoč ljudi! Pohodnikov je bilo še manj kot pred dvema letoma. Okoli spomenika ne vem, kakšno je bilo, a če sem se v oceni zmotil, so morale biti Fužine, Jesenice, in Kranj precej izpraznjeni. :)

Še en nov uporabnik ejplovih tehnologij

2012-01-05T20:28:00.004+01:00

Come to zokistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto asimiliral.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju! Dvakratno!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Ponosno sporočam, da sem uspel prekrstiti lastnika soni-eriksona v ajfonarja. Prodal sem mu namreč po bratski ceni moj dobri stari 3GS.

In kaj se je zgodilo?

Človek je po lastnih izjavah navdušen nad njim - kakor se je dosihmail upiral uporabi jabučne tehnike. Takoj je dve leti starega 3GS-a nadgadil na iOS 5. Na lastne oči sem se prepričal, da je 3GS kljub dvema križema še povsem kos novemu sistemu. Vse deluje gladko, brez zatikanj.

To se v nekem drugem svetu nikoli ne bi zgodilo.

Naredil takoj si je račun v ajtjuns in (široki E) v epstoru nakupil že kar nekaj programčekof.

Da ne omenjam uporabe 3GS-ke kot modema. Priklopil je telefon, in čez par sekund je sedmica imela ajfon kot omrežno napravo.

Da se razumemo: človek ni vernik. Samo rad uporablja stvari ki delujejo odzivno in so uporabniku prijazne.

Enako kot jaz.

Do nazga!

2012-01-05T18:25:00.020+01:00

Come to Zlovenistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Kaj narediš, ko v tvojem mestu, udari recesija? Ko moraš plačevati preživnino z miloščino iz sončne uprave (zavoda za zaposlovanje) in ti grozi, da svojega sina ne boš smel več srečevati, če ne boš plačal?

In kaj boš še posebej storil ko slišiš, da striperji (slačifantje) služijo bajne vsote?

Postaneš tak kot oni! No ja, vsaj poskusiš postati tak kot oni. V čim krajšem času.

O tem in o zapletih povezanih s tem recimo govori film Do nazga (The Full Monty, letnik 1997).

Dva prijatelja, oba bivša jeklarja - zdaj brezposelna, skleneta, da bosta poskušala zaslužiti z razkazovanjem svojih… svojih... eeee, ne, mišic ne, mislim da jih imam več od njiju celo jaz sam, haha. Recimo raje nagih ritk. A ker sta sama dva premalo, si kmalu priskrbita družbo. Svojega bivšega delovodjo celo.

Film je resnično vreden ogleda. Ponuja izjemno realen prikaz pekla brezposelnosti, ki ga fenomenalno preprede z nitmi humorja. Pravzaprav si lahko ogledate recept, kako si bomo kmalu prisiljeni pomagati kakor bomo vedeli in znali. Jep, moj šef je pameten, in že redno obiskuje 'body pump' seanse. Enkrat samkrat sem na seansi sodeloval tudi jaz, in povem vam, če želite uživati v pogledu na skupin(ic)o lepih ženskih ritk, vam miganja ne bo žal. Razmerje na seansah je 20:90 v korist nežnejšega(?) spola!

Ampak!

Recimo, da imaš to težavo, da ti stopi že, če gledaš ljubezenske prizore v oddajah National Geographicsa. Recimo, da imaš tolikšnega tiča, da te brez gatk osuplo gledajo celo moški. Ali pa kurja prsa. Da recimo tvoja žena najde tvoje usnjene tangice v katerih bi moral nastopiti. Da ne deluje švedska pumpica. Da zveš, da bo šla tvoja bivša gledat tvoj nastop. In poleg nje še vsi znanci in prijatelji, kar jih imaš.

In potem pred nastopom slišiš recimo tole: "Madona, babice so v prvi vrsti!"

Od leve proti desni: delovodja, prvi prijatelj in pobudnik,

tisti s kurjimi prsmi, tisti z raketo (skupaj s predhodnikom bosta par),

prijatelj švedske pumpice, in drugi prijatelj.
Sin je levo za njimi v vlogi DJ

Vir: Google

Bi si vi upali nastopiti? Jaz… jaz ne verjamem, da bi si. Upam, da se mi nekega lepega dne ne bo treba odločati. Če pa bom v to prisiljen, vam obljubljam, da bom predhodno javil kje in kdaj bom 'nastopil'.

Priporočam ogled!

Filma, da se razumemo!

Volk brez tožbe: štiriindvajseto poglavje

2012-01-05T08:32:00.008+01:00

Nazaj

Zapleti z mojim potovanjem od Zaliva volčje hiše na jug do Briocheta so se rešili nekega jutra, ko je Ootek pridrl v kočo in povedal, da je zagledal letalo. In res, zahodno od nas je nad tundro leno krožil Norseman s pontonskim podvozjem.

Že dolgo nazaj sem opustil vsak up, da se bo pilot, ki me je pripeljal v Zaliv volčje hiše, sploh kdaj vrnil, zatorej me je pogled na letalo spravil v omahujoče razburjenje. Spomnil sem se, da so me med drugiv v Ottawi opremili tudi z dimnimi signali, in stekel sem ponje. Na moje presenečenje so delovali. Mogočen steber črnega oljnatega dima se je dvignil visoko v nebo, in Norseman (ki je že izginil proti zahodu) se je bližajoč se spet pojavil.

Pristal je v zalivu, in odveslal sem pozdravit pilota ozkega obraza, in ne preveč privlačnega izgleda. Veliko mi je imel sporočiti.

Ko so minevali meseci, ne da bi Uprava med tem od mene dobila sploh kako besedo, so tamkaj postajali vedno bolj vznemirjeni. Ne samo, da niso prejemali poročil o volkovih, ampak je v praznino tundre izginila še oprema v vrednosti štirih tisoč dolarjev. To je bila resna stvar, kajti kakemu radovednemu članu iz opozicije bi v spodnjem domu lahko padlo v glavo kakšno vprašanje o tem. Možnost obtožbe razsipništva glede porabe javnih sredstev je pač hudi duh, ki ves čas preganja vsak vladni oddelek.

Kanadsko kraljevo konjeniško policijo so zato prosili, da me poišče, a namigov kje me iskati, ni bilo veliko. Pilot, ki me je pripeljal v Barrense, je izginil med poletom nad okrožjem Mackenzie, in policija ni za NJIM našla nobenega sledu, kaj šele da bi pri tem ugotovila, kaj se je zgodilo z mano. Nazadnje je policiji, med postopkom obsežnega zbiranja informacij, prišla na uho govorica, ki je krožila po Churchilu, namreč da sem tajni agent, ki so ga poslali vohunit za plavajočimi ruskimi oporišči na polu, in to so sporočili v Ottawo, pri tem pa dodali, da jim ni všeč, če se kdo iz njih norčuje, in da naj bo Oddelek v prihodnje, če želi da kar koli najdejo, pošten do njih.

Tega pilota, ki je pristal, da ugotovi kaj moj dimni signal pomeni, pa niso poslali sem, da bi me našel, temveč je bil vključen v obsežno raziskavo in je name naletel zgolj po srečnem naključju. Vendar se je strinjal, da bo iz svojega oporišča obvestil Oddelek, kje je zdaj oprema, s priporočilom da ponjo takoj pošljejo letalo, še preden jo dobi zamrzal.

Z Mikovo pomočjo je pilot iz svojih zalog goriva do vrha napolnil rezervoarje svojega letala. Jaz pa sem se odpravil da bi dokončal, kar sem pri volčjem brlogu še imel v delu.

Če sem hotel zaključiti moje preučevanje volčjega družinskega življenja, sem moral izvedeti, kako volčji brlog izgleda znotraj - kako globok je, kolikšnega premera je vhod, ali je v njem (če je) kako gnezdo, in podobno. Iz očitnih razlogov mi tega, dokler je bil brlog zaseden, ni bilo mogoče storiti, potem pa sem bim preveč zaposlen z drugimi opravki. Zdaj pa, ko se je čas iztekal, se mi je že mudilo.

Odhitel sem čez drn in strn proti brlogu, in ko sem bil še kake pol milje proč, se je za mano oglasilo neznansko rjovenje. Tako glasno in nepričakovano je bilo, da sem se nehote vrgel na tla. Norseman je v višni kakih petindvajset metrov letel nad mano. Ko je rjovel mimo, me je pilot pozdravil z nihanjem kril, a je ob enem s podvozjem podrsal po vrhu nanosa, ter dvignil v zrak curek peska, ki ga je veter propelerja odpihnil navzdol po strmini. Pobral sem se in med črnimi mislimi na zajebanta, ki je sedel v naglo izginjajočem letalu, počakal, da se mi je razbijajoče srce umirilo.

Na nanosu, kot sem pričakoval (in kot bi Norseman v vsakem primeru poskrbel za to), ni bilo volkov. Ko sem prišel do vhoda brloga, sem se znebil hlač, brezrokavnika in puloverja, in se z baterijo (ki je bila skoraj docela izpraznjena) in metrom pričel zrivati v brlog.

Baterija je svetila tako šibko, da je dajala svetlobo oranžne barve - kar je komaj zadoščalo za branje oznak na metru. Rinil sem dalje, spuščajoč se pod kotom petinštiridesetih stopinj, še kake tri metre. Usta in oči sem imel kmalu polne peska, in pričela me je grabiti klavstrofobija, saj je bil tunel ravno še dovolj širok zame.

Po slabih štirih metrih je tunel nenadoma zavil navzgor in levo. Tja sem usmeril svetilko in jo prižgal.

Medlo svetlobo baterijskega žarka so odsevale štiri zelene lučice.

To ni bila zelena za 'pojdi dalje'. Obstal sem na mestu, kajti moji prepadeni možgani so poskušali prebaviti misel, da sta z mano v blogu vsaj še dva volkova.

Vsemu mojemu sobivanju z volčjo družino navkljub so na površje izbruhnili vsi moji nesmiselni in globoko zažrti predsodki, in porazili moj razum in moje izkušnje. Po pravici povedano sem bil od strahu kot okamenel. Nikakršnega orožja nisem imel pri sebi, in vkleščen, kot sem bil, sem imel komaj prosto eno samo roko, s katero bi lahko odbil napad. In zdelo se mi je neizogibno, da me volkova BOSTA napadla, kajti vsako bitje se, kadar je stisnjeno v kot, brani na življenje ali smrt.

Volkova pa nista niti zarenčala.

Če ne bi videl njunih oči, ne bi vedel, da sta tam.

Okamenelost je pričela popuščati, in čeprav je bil dan hladen, me je pričel oblivati znoj po celem telesu. V preblisku poguma sem stegnil svetilko tako daleč, kolikor je segla moja roka.

Bilo je še ravno toliko svetlobe, da sem prepoznal Angelino in enega od volčičev. Nepremično sta bila stisnjena ob steno brloga.

Šok je pojenjal, in preživetveni nagon je prevladal. Tako hitro kot sem mogel sem rinil nazaj in ven, obenem pa vsak trenutek pričakoval napad. Toda ko sem dosegel vhod, se volkova še vedno nista niti oglasila, niti premaknila.

Zunaj sem se sesedel na skalo, si s tresočo roko prižgal cigareto in počasi prišel k sebi. A tedaj me je zgrabil brezmejni bes. Če bi pri sebi imel puško verjamem, da bi bil v izbruhu brutalnosti tisti trenutek sposoben ustreliti oba, Angelino in mladiča.

Cigareta je dogorela, in veter je pričel pihati čez mračno severno nebo. Spet sem pričel drgetati, a tokrat zaradi mraza, ne zaradi jeze. Jeza me je minila, in postajal sem brezbrižen. Še vedno pa sem čutil maščevalno zamero, porojeno iz strahu: zamero proti živalim, ki so v meni zbudile prvinski strah, in izzvale moj človeški ego.

Prepaden sem postal nad tem, kako zlahka sem pozabil in kako naglo sem bil pripravljen zanikovati vse, kar me je sobivanje z volkovi naučilo o njih... in o sebi. Mislil sem na Angelino, in njenega mladiča, ki sta v brlogu poiskala zatočišče pred grmečim letalom, in postalo me je sram.

Nekje na vzhodu je zatulil volk, lahno, vprašujoče. Poznal sem ta glas, saj sem ga slišal mnogokrat poprej. Bil je George, ki je skliceval družino. A zame je njegov glas postal glas izgubljenega sveta, ki je bil nekoč tudi naš, dokler si nismo sami v njem izbrali vloge tujcev; sveta, ki mi ga je bilo dano uzreti in skoraj vstopiti vanj... zato, da sem na koncu iz njega samovoljno izključil samega sebe.

Prevod sem torej uspel spraviti do konca. Zanimiva izkušnja. Upam, da ste v branju uživali.

Prevajalec

Volk brez tožbe, triindvajseto poglavje

2012-01-04T19:21:00.005+01:00

Nazaj Naprej
Bližal se je čas, ko bi moral zapustiti Zaliv volčje hiše, pa ne zato ker bi sam tako hotel, ampak zato, ker se bi volkovi kmalu odpravili na pot k svojim prezimovališčem.

V poznem oktobru, ko zima že pustoši po obledelih planjavah, karibuji tundri obrnejo hrbte, in se prično prebijati navzdol v tuj, a varen svet gozdov. A kamorkoli gredo, jim morajo volkovi slediti, kajti pozimi na zamrznjenih planjavah zanje ni nobene hrane.

Od zgodnjega novembra do poznega aprila karibuji in volkovi skupaj potujejo skozi tajgo, redko posejano gozdno mejo krmežljavih smrek in borovcev, ki so še pod gozdno mejo. V letih, ko je polarnih zajcev dovolj, volkovi pošteno redčijo njihove vrste, a kljub temu vedno ostajajo v bližini jelenjadi, kajti v obdobjih pomanjkanja ji lahko reši le slednja.

Vsaka volčja družina potuje skupaj, ni pa redko, da se dve ali tri takšne male skupine združijo v večji trop. Pri tem, kot kaže, ni nobenih pravil, in tak trop lahko kadarkoli razpade nazaj na svoje sestavne dele. Vendarle pa ima število osebkov takšne skupine svojo gornjo mejo. Uspešen zimski lov zahteva visoko stopnjo sodelovanja med volkovi, a če jih je preveč, ulov ne more nasititi vseh. Skupina petih do desetih živali je za to najprimernejša.

Volkovi, kot kaže, pozimi nimajo natančno določenih območij. Vsak trop lovi, kjer mu to ustreza, in kadar se srečata dva tuja tropa, se najprej ogledata, potem pa gresta vsaksebi.

Le redko na katerem koli območju pride do koncentracije tropov. Kako jim uspeva ostati razpršeni, in se tako izogniti nevarnosti, da bi bilo za preveč volkov premalo hrane, ni znano, a indijanci plemena Čipeva pravijo, da volkovi to počno z uriniranjem, s katerim puščajo sporočila na vseh dobro vidnih točkah, se pravi skalah in drevesih okrog jezer, in vzdolž zgoščenih sledi. Vendar pa ostaja dejstvo, da če po ozemlju ravno ne pustoši lakota, se nomdaskim volčjim tropom, ki so karibujem za petami, nekako uspe izogibati, da bi drug drugemu stopali na prste.

Za volkove Barren Landsa pa je zima čas smrti.

Ko prestopijo gozdno mejo, so izpostavljeni pogostim in besnim napadom izredno spretnih lovcev. Traperji (lovci s pastmi, op. prev.) jih ne prenašajo, kajti volkovi ne le da z njimi tekmujejo za karibuje, temveč lahko povzročijo zmešnjavo pri pasteh, ker sprožajo manjše - ne da bi se pri tem ujeli sami, s katerimi lovci lovijo lisice. Povrhu pa se večina belih lovcev volkov boji,nekateri celo na smrt, in smrtni strah je pri človeku pač največji razlog za morijo.

Razbeljeno vojno proti volkom pri vročini vzdržujejo provinicalne in zvezna vlada, in pri tem skoraj vse ponujajo nagrado za pobite volkove; od desetih dolarjev, pa do dridesetih za vsakega in kadar vrednost lisičji in drugi kožuhovini upade, te nagrade postanejo dodaten zaslužek za traperje, preprodajalce, in njim podobne.

O številu jelenjadi, ki jo menda pokoljejo volkovi, je bilo že veliko govorjenega in napisanega. Zelo malo pač o dejanskem številu volkov, ki so jih poklali ljudje. Včasih se takšne prikrojitve dejanskega stanja razširajo uradno na dolgo in široko, spet drugič pa se pravo resnico utiša. Vendar je en traper, ki je lovil vzdolž meje med Manitobo in Keewatinom, pozimi prvega leta mojega proučevanja, pobral plačila za sto osemnajst volkov, od katerih jih je bilo sto sedem še nedoraslih, in skotenih komaj prejšnjo pomlad. Po zakonu bi jih moral pobiti s pastmi, oziroma s puško. Namesto tega pa je počel, kar so počeli vsi - in ki to na skrajnem severu še vedno počno s tihim privoljenjem vlade: brezobzirno nastavljajo strihnin po tako obsežnih območjih, da so tam izginile skoraj vse lisice, rosomahi, in mnogi drugi manj pogosti mesojedci. Takrat je bilo zavoljo tega pač vseeno, kajti lisičji kožuhi tedaj niso imeli cene. Volčje kože pa so bile izplačane po dvajset dolarjev vsaka.

Pasti in strup sta najpogostejša ubijalca volkov, a tudi drugi načini so na široko v uporabi. En od njih je lov iz letal, priljubljen med 'meščanskimi' športniki, ki svoj čas in denar žrtvujejo za pokončevanje zalege. Posadka letala visoko iz zraka na odprtem opreza za volkovi, po možnosti na zaledenelih jezerih. Ko volka odkrijejo, se letalo spusti za njim, in žival preganjajo tako dolgo in tako divje, da se pogosto zgrudi in včasih pogine, še preden ga pokončajo s puško.

Poznam pa primer, ko je ta način lova odpovedal. Dva moška sta s svojim lastnim letalom priletela iz velikega mesta, da bi svetu pomagala znebiti se volkov. V prejšnjih pogonih sta jih pobila precej, in pilot se je pri preganjanju živali navadil leteti tako nizko, da bi se jih lahko dotaknil s smučmi letala. Nekega dne pa je prišel preblizu. Preganjani volk se je zasukal, se pognal visoko v zrak, in zadel eno od smuči. V trku ki ga je s tem povzročil je sicer poginil, a umrla sta tudi oba moška. Ta nesreča je bila v lovskih in športnih revijah opisana na dolgo in široko kot primer zvitosti in nevarne nravi volkov, ter kot primer brezmejnega poguma mož, ki sta se varovala pred njima. Vse skupaj pa je, seveda, klasičen primer poveličevanja žrtvovanja. Kadorkoli in kjerkoli se človek vplete v nesmiselne pokole živali (in soljudi prav tako), to početje pogosto poskuša upravičiti z izpostavljanjem najbolj divjih in nasilnih lastnosti tistih, ki jih je uničil, a manj ko ima takšnih razlogov, z večjo močjo obrekuje svoje žrtve.

Ko sem iz Zaliva volčje hiše prispel v Brochet (moje zimsko oporišče za proučevanja v severni Manitobi), sem opazil, da je odpor do volkov hud in še pomešan z grenkim priokusom. Kot mi je stanje užaljeno opisoval tamkajšnji gozdar: prebivalci so še do pred dvema letoma vsako zimo lahko pobili 50.000 karibujev, zdaj pa so lahko veseli, če jih ulovijo par tisoč. Karibujev je tako malo, da so že skoraj redki, vsi skupaj pa za stanje krivijo volkove. Moj nekoliko šibak protest, češ da so volkovi lovili karibuje, ne da bi desetkali njihove črede, deset tisoče let preden so v Brochet prispeli belci, je bodisi naletel na gluha ušesa, ali pa je razjezil moje sobesednike.

Nekega dne ob pričetku zime pa je neki preprodajalec z velikim vznemirjenjem pridrl v mojo kočo.

"Poslušajte zdaj," je dejal izzivalno, "svoj čas ste vpili po dokazih, da volkovi mesarijo črede. No, kar odpravite se k jezeru FishDuck, pa jih boste dobili! Eden mojih traperjev se je vrnil pred eno uro, in pravi, da je na ledu videl ležati petdeset jelenov, ki so jih pobili volkovi - in komaj da so se dotaknili mesa!"

V spremstvu indijanca plemena Kri sem sprejel izziv, in kasno popoldne sva prišla do jezera. Nudil se nama je želodec dvigajoč prizor pokola. Razmetano po ledu je ležalo triindvajset karibujskih trupel, in bilo je dovolj krvi, da bi obsežno zasneženo področje spremenila v krvavo čobodro.

Traper je imel prav, ko je trdil da so bila trupla nedotaknjena. Z izjemo tistega malo, kar so odnesle lisice, krokarji in šoje, so bile razen treh ostale živali nedotaknjene. Dva od tistih treh sta bila samca - brez glav, tretja pa je bila mlada in breja košuta, brez obeh zadnjih nog.

Nesreča za "dokaze" pa je hotela, da niso nobenega od teh jelenov mogli napasti volkovi. Na jezeru ni bilo nobenih volčjih sledi. Bile pa so druge: nezgrešljivi trojni drsi, ki so jih puščali smuči in repno kolo letala, ki se je vozilo po celem jezeru, in za njim je na snegu ostala prekrižana zmeda sledov.

Ne, teh jelenov niso podrli volkovi, ampak so bili ustreljeni - mekateri večkrat. Eden je zaradi strela v mehko svoja čreva za sabo vlekel še kakih sto metrov. Več drugih pa je imelo od krogel polomljene noge.

Razlage za to, kaj se je dejansko zgodilo, ni bilo treba iskati prav dolgo.

Pred dvema letoma se je zaskrbljeni turistični urad provincialne vlade odločil, da bi bili karibuji Barren Landsa vaba, ki se ji bogatunski lovci na trofeje iz združenih držav (opomba na dnu strani: Leta 1963 je tudi vlada nove fundlandije pričela prirejati takšna žrtvovanja) ne bi mogli upreti. Posledično je bil pripravljen načrt za prirejanje do popolnosti organiziranih "safarijev", na katerih bi družbe sportašev z letali prepeljali do subarktičnih pokrajin, občasno tudi v vladnih letalih in bi jim, po odštetih tisoč dolarjih, zagotovili prvovrstne trofeje karibujskega rogovja.

Med zimskim bivanjem znotraj gozdne moje so se karibuji v gozdu prehranjevali zjutraj in zvečer, ostali del dneva pa so preživljali na odprtem ledu zaledenelih jezer. Pilot letala na safariju je moral samo izbrati primerno jezero na katerem je stala velika skupina karibujev, nato pa s kroženjem na nizki višini spraviti karibuje na kup. Letalo je zatem pristalo, a se ni obmirovalo, temveč se je vozilo okrog prestrašene črede, da bi ji preprečilo, da bi se razpršila. Lovci so lahko ta čas skozi okna in vrata letala neprestano streljali nanjo, dokler niso postrelili dovolj živali za odbiro primernih trofej, od katerih bi pobrali le najboljše. Verjetno so, glede na ceno, ki so jo plačali, domnevali, da si smejo dovoliti široko izbiro in enako se lahko domneva, da so se vpleteni vladni uradniki strinjali z njimi.

Ko se je streljanje končalo, so trupla pregledali, in nato za vsakega lovca, ki mu je dovoljenje omogočalo "posedovanje" enega samega karibuja, najprimernejšim odrezali glave. Če so lovci čislali srnino, so si odrezali še nekaj četrti živali, jih zmetali v letalo, nato pa odleteli nazaj na jug. In čez dva dni so stare sablje doma lahko zmagoslavno razkazovale svoj ulov.

Indijanec, ki me je spremljal, je tak potek dogodkov videl že prejšnjo zimo, kjer je bil v vlogi vodiča. Ni mu bilo všeč, a zavedal se je svojega položaja kot indijanec v svetu belcev, da je vedel, da je najbolje, da obdrži svoj gnev zase.

Jaz sem bil naiven bolj kot on. Naslednjega dne sem po radiu ustreznim organom poslal popolno poročilo. Odgovora nisem dobil - razen če je bilo mogoče razumeti dvig nagrade za pobite volkove na dvajset dolarjev kot sporočilo.

Volk brez tožbe: dvaindvajseto poglavje

2012-01-03T21:39:00.005+01:00

Nazaj Naprej
September se je prevesil v oktober, in kadar je v belih nočeh zmrzoval lišaj in so se jezera odevala v ledeno prevleko, bi bil vesel, če bi ves svoj čas preživljal zunaj, in živel na pol volčje življenje. Zajeten kup zapisanih podatkov je v koči čakal name, da se mu posvetim. Po teoriji (ne moji, temveč od mojega delodajalca), da bi moral izrabljati svoj čas za preučevanje živih volkov, sem namenoma zanemarjal številne manj pomembne naloge, ki so mi jih dali v Ottawi. Zdaj pa, ko mi je pričelo zmanjkovati časa, se mi je zazdelo, da bi se moral v to smer vsaj malce potruditi.

Ena od teh zadolžitev je bilo proučevanje rastlinstva. Sestavljena je bila iz treh delov: najprej bi moral nabrati vzorce vseh vrst rastlin, ki so rasle na tem območju, nato bi moral izvesti študijo "stopnje pokritosti", s katero bi ugotovil medsebojna količinska razmerja rastlin, in nazadnje je bilo od mene pričakovano, da bom opravil še "vsebinsko analizo", s katero bi ugotovil prehranjevalne vrednosti rastlinstva iz karibujskega vidika.

Za vse to nisem imel več časa, zato sem naredil kompromis in se lotil študije "stopnje pokritosti".

V to delo je bila zajeta uporaba Raunkiaerjevega obroča, naprave, ki so jo zasnovali v peklu. Na pogled je bila videti živa nedolžnost, a pri nje rabi je peklenski namen pametnega človeka lahko spravil v norost. Šlo je takole: postavil si se na zaplato lišaja, zaprl eno oko, se nekajkrat zavrtel kot vrtavka, potem pa vrgel obroč tako daleč kot si ga lahko. Ta zapleteni postopek naj bi zagotavljal "naključnost", a na koncu je neizogibno prišlo do tega, da mi je obroč ušel izpred oči, in sem brezvestno zapravljal čas z iskanjem.

Ko sem ga naposled našel, pa se je kalvarija šele pričela. Mišljeno je bilo, da bom znotraj obroča popoulil vse rastline, tudi najmanjše, jih identificiral, preštel najprej število njihovih vrst, in nato pa še število pripadnikov posamezne vrste.

Se sliši enostavno? Pa ni. Rastlinje Barren Landsa je že tako ali tako majhno, veliko ga je celo mikroskopskega. Moj prvi poskus mi je vzel večino dneva in mi pustil vnete oči, ter bolečine v križu, kar je bila posledica tega, da sem nad obročem pri puljenju poganjkov precej ur prebil čepe, kot kakšen ponorel zajec.

Ooteka sem pregovoril, da na moje Rauinkaerške odprave ni hodil z mano, ker se preprosto nisem čutil sposobnega pojasniti mu za kaj je šlo. Vseeno pa se je tretjega dne mojega mučenja pojavil na bližnjem nanosu, in se veselo napotil proti meni. Pozdravil sem ga malce kislo, kajti ambrozija človeške prijaznosti se ni pretakala po mojih žilah. S težavo in bolečinami sem se zravnal, prijel obroč in ga znova zadegal, Ootek pa me je z zanimanjem gledal.

Obroč ni letel prav daleč, kajti bil sem že naveličan, zmanjkovalo mi je volje in nobene moči nisem imel več.

"Švianak! Revščina," je Ootek pokomentiral z omalovaževanjem.

"Prekleto!" sem se razdraženo zadrl. "Pa da vidimo, koliko boš boljši ti!"

Mislim, da me je moral navdihniti sam moj angel varuh. Ootek se je nekako vzvišeno nasmehnil, stekel do obroča, ga pobral, zavihtel roko nazaj kot metalec diska, in ga vrgel v zrak. Obroč se je dvignil v zrak kot jerebica in se svetlikal v soncu, ko je dosegel najvišjo točko svojega leta, nato pa se počasi spustil nad bližnji ribnik, se s komaj slišnim pljuskom zadrl v vodo, in izginil za vedno.

Ootek je postal ves prestrašen. Obraz mu je otrdel v boječem pričakovanju izbruha moje jeze. Mislim, da ni nikoli razumel, zakaj sem mu vrgel roke okoli ramen, in veselo zaplesal par plesnih korakov indijskega džiga, preden sem ga odpeljal v kočo, kjer sva spila mojo zadnjo dragoceno steklenico volčjega soka.

Komaj se je moja rastlinska študija takole srečno končala, me je že čakala naslednja ogaba - zaključek moje ekskrementologije.

Zaradi vseh mogočih pomembnosti povezane z njo, so mi še v Ottawi ukazali, da posvetim del mojega časa zbiranju in analizi volčjih iztrebkov. To ni bila naloga za katero bi gorel od vneme, a ko sem hodil po Barrensih, sem imel oči na pecljih v lovu za iztrebki. Z dolgimi kleščami sem pobral na kar sem naletel, in to spravljal v platnene vrečice, ki sem jih označil s približno starostjo vzorca in kje, ter kdaj je bil nabran. Vrečice sem shranjeval v koči pod mojim ležiščem in do konca septembra se mi jih je nabrala že občudovanja vredna količina. Toliko jih je že bilo, da ni bilo več prostora zanje, in so se pričeli raztresati po tleh in pod noge.

Vsled najrazličnejših razlogov, med katerimi ni bila najmanj pomemebna slika mojega duševnega stanja, ki sem jo prebiral iz obrazov Mika in Ooteka, kadar sta ugotovila, kaj počnem, sem se s silo lotil analize mojih najdb. Nabiranje iztrebkov sem sicer uspel prikrivati, in čeprav je Mika in Ooteka vsebina vrečic zanimala, sta bila preveč vljudna (ali pa prestrašena pred tem, kar bi izvedela), da bi me izpraševala o njih. Čeprav sta oba postala razmeroma razumevajoča do posebnosti mojih poklicnih dolžnosti, ju nisem želel preveč obremenjevati z njimi, zato sem prelagal to delo, dokler nista nekega oktobrskega jutra skupaj odšla na lov na karibuje, in me v taborišču pustila samega.

Domenval sem, da me ne bo nihče motil, zato sem se lotil priprav za dokončanje moje neprijetne naloge.

Zaradi sušenja, ki mu je vzrokovala dolga hramba, so iztrebki postali trdi kot kamen, in jih je bilo treba zmehčati, preden bi lahko pričel delati z njimi. Zato sem jih odnesel do reke, in jih v vodi namakal v dveh emajliranih vedrih. Med tem, ko je proces mehčanja tekel, sem pripravil svoje orodje, zapiske in drugo opremo, na veliko skalo, raz katero je sijalo sonce in vlekel lahen vetrič. Zdelo se mi je namreč, da bom nalogo, ki me je čakala, najlažje opravil na odprtem prostoru.

Nato sem si moral nadeti masko. To ne pišem iz heca. S seboj sem imel plinsko masko; bila je v zaboju skupaj z naboji solzilca, s katerim naj bi volkove zbezal iz njihovih brlogov, da bi jih lahko postrelil za avtopsijske vzorce. Seveda se nikoli ne bi spustil tako nizko, celo še tedaj ne, ko še nisem poznal in spoštoval volkov kot svojih prijateljev. Naboje sem že zdavnaj pometal v bližnje jezero, masko pa sem obdržal, ker so me zadolžili zanjo. Zdaj pa mi je le prišla prav, kajti volčji iztrebki včasih vsebujejo jajčeca še posebej uničujočega parazita, iz katerih se, če jih človek vdihne, v nekaj minutah izležejo črvi, ki se lahko prebijejo do možganov, kjer se ugnezdijo, pogosto z usodnimi posledicami zanje in njihovega gostitelja.

Ko sem dognal, da je prva zbirka iztrebkov v primernem stanju, sem si nadel masko, položil prvi iztrebek na emajliran krožnik, ki sem si ga izposodil v koči, in ga pričel secirati s kleščami in skalpelom. Ko sem s povečevalnim steklom ugotovil njegovo vsebino, sem vse zabeležil v moj dnevnik.

Vse skupaj me je izdatno zaposlilo, a tudi zamotilo. Pravzaprav sem se v delo tako zatopil, da sem pozabil na vse okoli mene.

Zatorej sem bil, ko sem se uro ali dve kasneje zravnal, da si pretegnem mišice, zelo presenečen, ko sem odkril, da me obdaja polkrog ducata neznanih Eskimov, ki so vame strmeli z mešanico nejevere in odpora.

Bil je vznemirljiv trenutek. Bil sem tako iznenaden, da sem čisto pozabil, da imam na glavi masko s slonovskim rilcem in izbuljenimi očmi, in ko sem poskušal tujcem izreči dobrodošlico, je moj glas na poti skozi šest centimetrov oglja v filtru in dobre četrt metra cevi dobil tako pridušen in temačen prizvok, recimo da je bil podoben vetru, ki piha skozi grobnico, da je na Eskime učinkoval z zaprepadenjem.

V hlastni naglici, hiteč rešiti se maske, sem jo strgal iz obraza, in naglo stopil naprej, tedaj pa so Eskimi s preciznostjo nastopajočih kakega mjuzikla naglo stopili nazaj, med tem pa me opazovali z divjim začudenjem.

Obupno prizadevajoč se, da bi jim pokazal svojo prijaznost, sem se nasmehnil tako široko kot sem se lahko, in razgalil svoje zobe v prijateljskem nasmešku. Moji obiskovalci so se odzvali tako, da so se nazaj pomaknili še za kak meter ali dva, nekateri pa so z zaskrbljenostjo usmerili pogled na mojo desno roko, ki je držala skalpel.

Očitno so nameravali zbežati, a situacijo sem rešil, kolikor se je pač dalo, tako, da sem se spomnil par inuitskih besed, in izrekel bolj ali manj uradno dobrodošlico. Po dolgem premoru je eden od njih izdavil boječ odgovor nanjo, in postopoma so me nehali gledati kot trop preplašenih kokoši, katere si ogleduje klopotača.

Čeprav neke sproščenosti med nami ni bilo, je zatikajoč se pogovor, ki je sledil, razkril, da so to ljudje iz Ootekove skupine, ki so preživeli poletje še bolj južno, in so se šele ravnokar vrnili v domača taborišča, kjer pa so izvedeli, da se v Mikovi koči zadržuje nenavaden belec. Tedaj so se odločili, da pridejo sem, in si ta fenomen ogledajo poblizu, toda nič jih ni pripravilo na prizor, ki so ga bili deležni ko so vstopili.

Ko smo se tako pogovarjali, sem zagledal nekaj otrok in odraslih, kako skrivoma pogledujejo vedri z iztrebki, in na emajliran krožnik z zmešnjavo dlak in mišjih kosti. Drugi ljudje bi bili pač radovedni, a z Eskimi sem preživel že dovolj časa, da sem spoznal njihov posreden način razmišljanja. Njihovo zanimanje sem torej razumel kot prikrit namig na žejo in lakoto po dolgem potovanju in da bi mi bili hvaležni za nekaj čaja in hrane.

Brez Mika sem bil kajpak izgubljen, a ker je gostoljubnost na severu največja vrlina, sem Eskime povabil, da se mi v koči pridružijo pri večerji. Zdelo se mi je, da so me razumeli, in sprejeli moje povabilo, ter me pustili samega, da končam še z zadnjimi nekaj iztrebki, in so odšli na bližnji hribček, kjer so postavili tabor.

Rezultati moje analize pa so bili zelo zanimivi. Kakih 48% iztrebkov je vsebovalo ostanke glodalcev, povečini zobe sekalce in dlako. Večino prepoznavne prehrane so tvorili ostanki karibujskih kosti, dlak, nekaj ptičjih peres in, presenetljivo, medeninast gumb, ki so ga prebavni sokovi že pošteno načeli, a je na njem bilo še vedno prepoznati motiv sidra in vrvi, ki se ga uporablja v trgovski mornarici. Nimam pojma, kako je ta gumb pristal tam, kjer sem ga našel, ampak zagotovo ga ni bilo mogoče jemati kot dokaz, da so volkovi požrli kakega zablodelega mornarja. (Opomba na dnu strani: Nobeno izvirno poročilo o tem, da bi volkovi na kanadskem severu kdajkoli pokončali človeka, ne obstaja; je pa verjetno kdaj pa kdaj naneslo, da je bila skušnjava domala nepremagljiva). Dva Eskimska fantiča sta me opazovala, kako sem pomil vedri, ju napolnil s svežo vodo, in skuhal več litrov čaja. Vedel sem, da bo prišel prav. Ko sem šel nazaj proti koči, pa sem opazil, da fantiča na vso moč drvita proti hribčku, kot da imata neko skrivnost, ki bi jo nadvse rada zaupala staršem in nasmehnil sem se njuni vnemi.

Moja dobra volja pa ni dolgo trajala. Tri ure kasneje je bila večerja (iz rib, kuhanih na polinezijski način s sladko-kislo omako, ki sem jo sam iznašel) pripravljena, o mojih gostih pa ni bilo ne duha ne sluha. Že se je stemnilo in pričelo me je skrbeti, če glede večerje ni bilo kakega nesporazuma.

Naposled sem odložil kuhalnico, vzel svetilko, in jih šel iskat.

Ni mi jih uspelo najti. Pavzaprav jih nisem videl nikoli več. Tabor je bil zapuščen, ljudje pa so izginili, kot bi jih pogoltnila velika ravnica.

Bil sem zelo zmeden in nekoliko prizadet. Ko se je Ootek naslednji dan vrnil, sem mu povedal celo zgodbo in terjal od njega pojasnilo. Zastavil mi je vrsto vprašanj o vedrih, iztrebkih, in ostalih stvareh - vprašanj, ki se mi niso zdela kdo ve kako pomembna. A na koncu me je pustil na cedilu - prvič, odkar sva se spoznala in družila. Vztrajal je, da mi ne zna pojasniti, zakaj je bila moja gostoljubnost tako grobo odbita… in nikoli mi ni.

Še finančna plat konzolastičnih iger: Skylanders

2012-01-02T08:22:00.005+01:00

Come to Zlovenistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Če ste to igro kupili, potem ste verjetno mnenja, da mora vaš mulc imeti vse tisto, kar imajo njegovi frendi, in kar je 'in'. Se pravi, da ste nemara pripadnik kluba 'Zlovenska jara gospoda'. Se pravi, da verjetno principa igre in cen njenih sestavnih delov ne poznate.

Zame je pač tole le še ena dodatna zmaga marketingarjev. Ljudje pa se, kot kaže, sploh ne sprašujejo ničesar več, temveč hodijo brez pomislekov za soljo.

Zakaj pravzaprav pišem o tej igri?

Ker mi ne gre v glavo da se ta igra sploh kupuje, in da je za povrh celo uspeh.

Vse skupaj izgleda takole.

Vsebina igre mi ni znana, in mi, odkrito rečeno, visi zanjo. Poanta igre pak je v tem, da prideš skoznjo z menjavanjem likov.

Najprej moraš kupiti začetni paket, v katerem poleg medija dobiš nekak podstavek, ki se ga priključi na konzolo (podprte so vse tri taglavne) in tri figure. Podstavek figuro prepozna, ko jo postaviš nanj, in igra tako 've', s katerim likom igraš. Menda je z osnovnimi tremi igro mogoče končati, ni pa mogoče raziskati v nji čisto vsega.

To si seveda omogočiš z dokupovanjem novih figur.

In koliko stane figura?

10 evrov. Ja, DESET. In kupiš jih lahko že dvaintrideset. Menda ni treba posebej omenjati, da to gotovo še ni končno število?

Trenuten nabor figur. Vir: e-bay.

Zdaj pa naredite izračun. Začetni paket stane 70 evrov. Moj mulc ima že deset figuric (pozor: jaz nisem plačal niti ene same, to je bilo dejanje njegovih starih mam in še koga).

Pa izračunajmo:

osnovni paket: 70OJR
sedem dodatnih figuric: 70OJR

To je 140OJR. Kar je cena dveh ali treh iger.

Pa recimo, da si bodo največji puvači (beri: zame butlji) privoščili ves trenutni komplet. Bo blo drago, kaj? Bo blo smiselno? Bo blo pametno, kaj?

Seveda pa so mediji polni hvale, kako inovativna, kreativna, perspektivna in oh in sploh in 'morate imeti', oziroma 'vaš otrok mora imeti' je igra.

Razlika, po izdatno zasoljeni ceni kakopak, je pa le v tem, da namesto s kontrolerjem na televiziji svoj lik izberete tako, da ga postavite na podstavek.

Seveda, figure si podatke znajo tudi zapomniti. Verjetno so se pri založniku igre ustrašili, da bi lahko odpovedal shranjevalni medij v konzoli. So pa kompatibilne s podstavki, kar pomeni da jih je mogoče uporabljati na plejstejšnu, viju, in iksboksu. Ali pa bo druga konzola prebrala tudi podatke iz njih, ne vem. Ni se mi dalo delati raziskav.

Figure pak imajo konec koncev tudi zbirateljsko vrednost. Pa še celo precej visoka je, in to že zdaj.

Budalost ljudi me vedno znova preseneča.

Kupite!

Volk brez tožbe: enaindvajseto poglavje

2012-01-02T07:42:00.004+01:00

Nazaj Naprej
Do sredine septembra so travnate planjave tundre otožno zažarele v rdečerjavih barvah, temno rjava pa se je pojavila povsod tam, kjer se je zgodnja zmrzal dotaknila preproge grmičevja. Pašniki okrog Zaliva volčje hiše so bili prepredeni s svežimi stezami, ki so jih izhodile črede karibujev, namenjene na jug, in vzorec življenja volkov se je spremenil še enkrat.

Volčiči so zapuščali poletni brlog, in čeprav na dolgih lovih niso mogli slediti Angelini in samcena, so mogli in tudi so, v njihovi družbi odhajati na krajše odprave. Pričeli so raziskovati svet, in jesenski meseci so bili gotovo med najsrečnejšimi v njihovem življenju.

Ko sva se Ootek in jaz iz potovanja po osrednjem delu Barrensov vrnila v Zaliv volčje hiše, sva zapazila, da se je najina volčja družina prilčela potikati vsepovsod po njenem ozemlju, in dneve je preživljala tam, kjer je bilo mogoče kaj uloviti.

Poskušal sem jim slediti, pač v mejah mojih fizičnih sposobnosti in človeških potreb, in tudi jaz sem neznansko užival. Muh ni bilo več in čeprav je ponoči zmrzovalo, so bili dnevi ponavadi topli in v jasnem soncu.

Nekega takšnega toplega in sončnega dne sem se odpravil severno od nanosa, kjer je bil volčji brlog, pa vzdolž grebena verige vrhov, ki so se vzpenjali nad obsežno dolino, posejano z vrtačami, in na veliko uporabljano v vlogi avtoceste za karibuje proti jugu.

Na bledem nebu nad dolino so viseli sajasti madeži - jate krokarjev, ki so sledile jelenjim čredam. Iz zaplat pritlikavega grmičevja so se oglašale snežne jerebice. Jate rac, skoraj na red za polet v daljne kraje, so se prepeljavale po ribnikih tundre.

V dolini pod menoj se je valil počasna reka karibujev, čreda za čredo je bredla travo proti jugu, vodil pa jih je nagon, ki je bil starodaven že tedaj, ko mi sploh še nismo vedeli, kaj nagon je.

Nekaj milj stran od nanosa v katerem je bil volčji brlog sem si na vrhu pečine našel vdolbino z razgledom na dolino, in se udobno namestil s hrbtom na od sonca razgreto skalo, potegnil kolena pod brado, in nastavil daljnogled na živi tok, ki je tekel spodaj.

Upal sem videti volkove, in res me niso razočarali. Tik pred poldnevom sta se dva pojavila na grebenu počez postavljenga nanosa, malce odmaknjenega proti severu. Nekaj trenutkov zatem sta se pojavila še dva s štirimi mladiči. Bilo je malce razposajenosti, veliko ovohavanja in mahanja z repi, nato pa se je večina volkov uživaško ulegla, ostali pa so sedli, in lenobno opazovali karibuje, ki so se mimo opazovalcev premikali le par deset metrov proč.

Angelino in Georga sem zlahka prepoznal. Eden od ostalih odraslih je bil videti kot da je Striček Albert, četrti pa, dolgonoga temno siva zverina, mi je bil popoln neznanec. Nikoli nisem odkril kdo je bil, oziroma od kod je prišel, a ostal je član tropa ves čas, kar sem ga še preživel v tundri.

Od vseh volkov, pravzaprav bi lahko rekel da, kar od vseh živeli, ki sem jih videl, vključno s karibuji in z mano, je bilo edino Georgu videti, da želi nekaj početi. Med tem ko s(m)o se ostali brezkrbno pretegovali na soncu, ali se lenobno pasli med lišaji, se je George neutrudno sprehajal po vrhu nanosa. Enkrat ali dvakrat se je ustavil pred Angelino, a se ni zmenila zanj; samo leno je parkrat pomahala z repom.

Dremavo sem opazoval košuto, kako se med pašo pomika proti vrhu nanosa, na katerem so počivali volkovi. Očitno je naletela na bogato porasel predel in čeprav je volkove morala videti, se je enemu od mladičev približala na slabih dvajset metrov. Le-ta jo je pazljivo opazoval, dokler se ni, na moje zadovoljstvo, dvignil na noge, čez ramo pogledal kaj počne preostanek družine, nato pa se odtihotapil proti njim z repom med nogami.

Niti neutrudni George, ki se je zdaj košuti počasi približeval - njegov smrček se je gubal v okušanju njenega vonja, ni zmotil njene umirjenosti. Šele ko je veliki samec, nemara v svojem ponosu užaljen zaradi košutine brezskrbnosti, naredil par korakov proti nji, je ona visoko dvignila glavo, in spotakljivo odgalopirala navzdol po nanosu, verjetno bolj ogorčena, kot prestrašena.

Čas je tekel, reka jelenjadi je tekla, in nisem pričakoval, da se bo zgodilo še kaj bolj vznemirljivega, kajti zdelo se mi je, da so se volkovi že nažrli, in so se zdaj oddihovali po večerji. A sem se zmotil, kajti George je imel nekaj v mislih.

Še tretjič je prišel do Angeline, ki je zdaj iztegnjena ležala na boku, in tokrat se ni dal odgnati. Nimam pojma kaj ji je rekel, toda učinkovalo je, kajti vstala je, se otresla, nato pa razumevajoče odstopicala za Georgom, ki se je odpravil proti nepremičnima postavama Strička Alberta in Tujca. Tudi onadva sta doumela sporočeno in sta vstala. Mladiči, ki so vedno pohiteli, kadar je bilo na obzorju nekaj novega, so se tudi dvignili, in stekli k starejšim. Stoječa v krogu je vsa skupina dvignila glave, in pričeli so zavijati, čisto tako, kot so to počeli na nanosu, kjer je bil brlog, preden so se podali na lov.

Presenetilo me je, da se na lov pripravljajo tako zgodaj, a še bolj me je presenetila popolna neodzivnost karibujev do volčjega zbora. Komaj kak jelen se je pomujal dvigniti glavo, in tistih par ki jo je, so se zadovoljili s kratkim, brezbrižnim pogledom proti nanosu, preden so se spokojno vrnili nazaj k paši. Nisem imel časa poglabljati se v stvar, kajti Angelina , Albert in Tujec so se zdaj odpravili, mladiče pa so pustili na nanosu, kjer so vsi nemirni obsedeli, George pa je stal tik pred njimi. Ko je eden od mladcev trem odraslim poskušal slediti, se je George zasukal proti njemu, in mali je naglo pohitel nazaj k svojim bratom in sestram.

Vsi trije volkovi so se premikali z vetrom, tistim malo kar ga je bilo, tesno skupaj. Ko so dosegli ravnino tundre, so se v črti spustili v drnec, ne prehiter, temveč so lahno tekli med karibuji. Kot ponavadi se jeleni niso splašili, in se volkovom niso izogibali, razen če se jim je pot križala z njim.

Tudi vsi trije volkovi se niso kaj prida menili za karibuje, čeprav so šli mimo mnogih čredic s številnimi teleti. Nobene niso spravili v tek, da bi jo preiskusili, temveč so odločno nadaljevali svojo pot, dokler niso bili skoraj poravnani z vdolbino, v kateri sem sedel. Tam se je Angelina ustavila in se usedla, ter počakala na druga dva. Bilo je spet precej ovohavanja, nato pa se je Angelina dvignila, in se obrnila proti nanosu, kjer so George in volčiči še vedno sedeli.

Med obema skupinama volkov je moralo biti vsaj dvesto jelenov, in še več jih je neprestano prihajalo okoli vzodnega boka prečnega nanosa. Angelina jih je še na hitro pogledala, preden se je s tovariši pričela premikati. Razširili so se v falango po par sto metrov vsak sebi, tako da so bili razporejeni skoraj po celi širini doline, nato pa so stekli proti severu.

Niso tekli na vso moč, vendar pa se je v premikanju pokazal nek nov smisel, ki so ga, kot je kazalo, prepoznali tudi jeleni, ali pa je morda bilo to, da je takšna formacija volkov preprečevala čredam da jelenov, da bi se mogle izogniti z begom na eno ali drugo stran. Naj je bilo že karkoli, čreda z ačredo se je pričela obračati proti severu, dokler niso volkovi pred seboj gnali večino karibujev iz doline in v smer, iz katere so prišli.

Jeleni so pustili preganjati z očitnim oklevanjem, in nekaj čred je odločno poskušalo uiti za črto volkov, a vsakič sta se dva sosednja volka takoj pognala proti trmoglavemu karibuju in ga prisilila, da je nadlajeval pot proti severu. Vendar pa trije volkovi niso mogli pokrivati doline dovolj široko, in jelenjad je kmalu odkrila, da lahko uide mimo odkritih bokov volčje falange, ter tako nadaljuje pot na jug. Kljub temu so volkovi do tedaj, ko so se približali nanosu, pred seboj še vedno poganjali vsaj sto jelenov.

Zdaj so karibuji prvikrat pokazali, da so vznemirjeni. Čreda stotih ali več živali je pričela razpadati na manjše skupine, in vsaka je galopirala v svojo smer. Skupina za skupino se je umikala na stran, a volkovi jim umaknja niso več poskušali preprečiti. Ko so stekli mimo take čredice, so se karibuji ustavili, in za trenutek zasukali glave, preden so spet nadaljevali svojo prekinjeno pot na jug.

Pričenjalo se mi je dozdevati kaj so volkovi nameravali. Vse svoje moči so usmerili proti skupini kakega ducata košut in sedmih telet, in so takoj preprečili vsak poskus obrata čredice bodisi v desno, bodisi v levo. Jeleni so se čez nekaj časa vdali, in zdirjali so v ravni črti, da bi pretekli svoje preganjalce.

To bi jim tudi uspelo, a ko so na koncu nanosa stekli mimo vrbovega gozdička, se je iz boka nanje usula poplava volkov.

Dogajanja iz tolikšne razdalje nisem mogel spremljati, kot bi bil rad, a opazil sem Georga, ki je drvel proti košuti z dvema teletoma, a prav tedaj, ko ju je dohitel, se je umaknil vstran. Mimo sta kot kaki dve krogli švignila dva mlada volka. Stekla sta za bližjim od telet, in tele je takoj pričelo izvajati izogibovalne manevre. Eden od volčičev je za njim zavil preostro in je zgrešil stopinjo, ter naredil kozolec, vendar se je tako pobral in nadaljeval pregon.

Ostali volčiči so, kot je bilo videti, poskušali biti jelenom kos, in nisem mogel razumeti kaj so nameravali, a ko se je čreda v polnem diru oddaljevala od njih, sem jih zagledal že za njo; tekli so na vso moč, a so izgubljali dirko.

Tudi preganjano tele se je pričelo oddaljevati od svojih zasledovalcev. Vsi štirje volčiči so še vedno dajali vse od sebe, čeprav niso več imeli nobene možnosti da bi prehiteli katerega od jelenov.

Kaj pa odrasli volkovi? Ko sem obrnil daljnogled nazaj proti njim, sem našel Georga prav tam, kjer sem ga pustil in videl, da s počasim mahanjem repa spremlja napredovanje pregona. Ostala trojica se je vrnila na greben nanosa. Albert in Tujec sta se po tem kratkem naporu ulegla k počitku, Angelina pa je stoje gledala naglo umikajoče se karibuje.

Mladi volkovi so se vrnili čez kake pol ure. Bili so tako izčrpani, da so komaj zlezli na greben k starejšim, ki so leže počivali. Volčiči so se pridružili skupini in hlastno dihajoči popadali po tleh, a nihče od odraslih se ni zmenil zanje.

Za tisti dan je bilo pouka konec.

Kdaj torej dobimo službo za domovinsko varnost?

2012-01-01T09:35:00.005+01:00

Come to Zlovenistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Ah, SDV. Kratica, ki je znana mnogim državljanom, in se je spominjajo najmanj z neugodjem.

Glej no glej. Jankovču so grozili. Ne baje. So. In to preko elektronske pošte. Dobro me je nasmejal eden od komentatorjev, ki je omenil da je Zoky omenil, da tčarunalnika sploh ne uporablja. In da mu potem takem elektronsko pošto dostavljajo 'po kitajsko' (še bolj primeren izraz bi bil 'po rusko'), torej od ust do ust. Eh, starate se, mojstri.

Sicer je čisto možno, da je Zokiyu res kdo grozil. Čisto gotovo pa je, da to ni bilo prvič. In ne vem, zakaj je tokrat drugače. Oziroma vem. Ampak to bo bla spet teorija zarote, a ne, šefe?

Zoky, misliš da se si mi kaj zasmilil? Žalibog, nisi se mi. Niti najmanj. Res ne. Še posebej pa ne vsled dvojnih meril v zlovenistanu. Ti boš imel varnost. Jurtčkove grožnje so bile pa izrečene v pijanosti, de? In to je bilo to. Ti si to rekev, in zadeva je bla 'odakta'. Mimogrede: kje je pa je bil tedaj rezultat kakega alkotesta? No, pa če bi se že našel... saj se je deka matura tudi, de? :)

Mar bi Zoky raje naredil tako predstavo, kot jo je svoj čas Yorg Hayder. Prav dobro se ga še spomnim, ko je na nekem zborovanju - ali pa je bila kaka tiskovka za južnjaško (osterajh. Saj to pomeni južna dežela, a ne?) televizijo - s počasnim tempom in tresočim se glasom pripovedoval, da bo zaradi groženj odstopil od poslanske kandidature. Samo čudno se mi je zdelo in se mi zdi še zdaj, da je v nadaljevanju življenja svoj čas, kolikor mu ga je preostalo, še naprej preživljal v parlamentu.

Ali nas torej zaradi groženj čisto posebnemu tčloveku morda čaka kaka nova vladna organizacija? Po vzrocu buševskega homland sekjuritija?

Upam da ne.

Ali pač? Človek je pač naše največje bogastvo! (zato ga je pač treba neprestano nadzirati!)

Ne vem, kdo je stopnjevanje skrajnosti v sloveniji vzel v roke. Osebno menim, da je to nekdo, ki ni slovenec ali pa ne pozna dobro slovencev. Ki se ne zaveda, da čisto vsi slovenci pa nismo do skrajnosti poneumljeni američani. Ki se ne zaveda, da utegne vsak trenutek preskočiti iskra, ki bo vžgala dinamit!

Svarim ga: veliko ljudi je stisnjenih v kot, in imajo izgubiti kaj malo. In ko bodo zapore popustile, ne bi bil rad v koži tistega, na katerega se bodo spravili.

Žal pa bo to gotovo napačni ljud, prepričan sem. Kot je to vedno in kot je to povsod.

Mediji in forumaši, lepo vas prosim in polagam vam na srce: zmanjšajte količino izrazov kot so 'nacionalist', 'ekstremist', 'ksenofob' in njim podobnih, s katerimi nas po volitvah vedno bolj dobesedno zasipavate.

Ne potrebujemo jih, pa še škodljivi so.

Sv. Jošt nad Kranjem

2011-12-30T21:06:00.007+01:00

Come to Zlovenistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Sv. Jošt nad Kranjem je hrib s kratkim vzponom, z lepim razgledom, kateri poplača trud med vzponom, in je priljubljena izletniška točka iz krajev ob vznožju. Dostop je možen tako rekoč iz vseh štirih strani neba.

Je nadvse primeren vzpon za tistega (ali tisto), ki mora obnoviti kondicijo iz prejšnjih let, oziroma za nekoga, ki potrebuje krepak sunek v rit, da se kam spravi.

Megla zjutraj mi je dajala kaj malo upanja, da bo vzpon vreden truda. A že na prvi tretjini poti se je raztrgala, ozračje se je ogrelo, in na zasneženem vrhu me je pozdravilo jutranje sonce:

Slikano iz vrha proti jugo-vzhodu

Dom na Joštu...

Na vrhu je tudi dom, v katerem se lahko okrepčate s čajem, ali tudi s čim močnejšim.

...in cerkef, ki je menda silno redko v uporabi.
Oboje posneto s HDR iz ajfona.

Razgled iz vrha je res lep. Žal je bril jutranji vzhodnik, zato tam se nisem dolgo zadrževal. Sonce pa se je skrilo takoj, ko sem se pričel spuščati. Ujel sem res najprimernejši čas.

Pogled na severo-zahod. Z jutranjim soncem obsijana Jelovica.
Levo spredaj je Sv. Mohor.
Posneto s HDR iz ajfona.

Pogled v škofjeloško smer. V sredini zadaj je skupina Stari
vrh, Mladi vrh in Blegoš, ki je v oblakih.
Posneto s HDR iz ajfona.

Vzpon traja kako uro. Pripeljete se lahko do vznožja skozi Stražišče pri Kranju. Jošt je tudi lepo izhodišče za nadaljevanje poti recimo na Sv. Mohor ali Čepulje mimo Tihe doline. Priporočen je tudi obisk kolesarjem, saj se lahko npr. iz Mohorja spustijo na besniško ali škofjeloško stran.

Izlet z vlakom

2011-12-28T16:05:00.010+01:00

Come to Zlovenistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Če vas zanima kako se je peljati z vlakom recimo do Noviga majsta, vam ne bi vedel povedati. Tja se namreč nisem peljal.

Jep, po dolgem času sem se spet peljal z vlakom. Po res zelo dolgem času.

Ni mi žal za vožnjo. Žal pa mi je za naše železnice. Infrastruktura niti najmanj ni v stanju kakršno bi dopalo očem.

Nasprotno.

Železniške postaje izgledajo kot kje v tretjem svetu, ne pa v EU. Postajna poslopja te naravnost silijo, da jih zapustiš. Kar je bilo pred toliko leti ličnih postajnih hišic jih devet desetin propada. Šipe brez oken in odpadajoč omet še najbolj bijeta v oči. Povsod je videti obilo rje, rešetk na oknih, na roko narejenih napisov neprimernih vsebin in tako dalje. Škoda.

Da ne omenjam še nečesa. Če se namreč ne vlačiš pogosto, je ob prestopih praktično nemogoče vedeti, na kateri vlak moraš. Kajti vlaki niso označeni s številkami iz voznega reda - vsaj jaz oznak nisem videl, peroni pa so oštevilčeni tako nevpadljivo, da sem številke slučajno opazil šele med opazovanjem vrhov kandelabrov nad progo. Na Jesenicah recimo številk peronov na najbolj logičnih mestih - recimo zidovih, ali bližnjih stebrih, ali bognedaj na tleh - ni bilo.

Pravzaprav se mi zdi zelo čudno tole: zakaj nam ceste uničuje tovornjakarski ceh, železnice pa propadajo, ko bi lahko prevažale tovornjake prek slovenije? Očitno so v upravi slovenskih železnic in v ministarstvu za promet (naglas na prvem zlogu!) bolj butasti od mene, in ne znajo sešteti niti ena in ena.

Eh, saj veste. Zlovenistan pać. Ali, kot bi rekla naša tajnica: "Klap, klap, klap!"

Ne povem, kje sem snel tole. Pa še poklicati ne morem povrhu!
Potrudite se, železničarji, in odstranite tole.
In zaposlite kakega človeka, ki bo takole početje preprečeval.
Imam pa še boljšo idejo: naštimajte kamere, posnetke junakov pa na jutub!

Drugače pa vlak iz Lublane do Jesenic vozi praktično vsako uro. Tiste stare škatle v katerih je bilo slišati vse drugo razen sopotnikov so že pred leti zamenjali z lepimi - čeprav pografitiranimi - siemensovimi vlaki. Pravzaprav sem bil zelo presenečen nad tem, kako udobno in prijetno se je peljati z njimi. Vožnja je skoraj neslišna, mehka, in hitra, postanki pa so zelo kratki.

Iz kapitola do Jesenic z vlakom ne rabiš veliko več časa kot če bi šel z avtom. Vožnja pa te bo, če potuješ solo, stala neprimerno manj. Po vrhu so vlaki točni do minute, nanje je mogoče naložiti kolesa, razgledov iz vagona pa ne morem prehvaliti - če pač izvzamem vse tisto omenjeno prej. Videti je iz vlaka pa veliko več narave kot iz avta.

Iz Jesenic do Bohinjske bistrice sem pot nadaljeval z vlakom, ki je moral biti kako generacijo ali dve mlajši od mene. Vožnja je hitro minila, pogled na Blejsko jezero iz višin in na Savo, ki teče ob progi, je bil kljub nizki oblačnosti še vedno lep.

Pozivam vas torej, da kdaj (pa kdaj) sedete na vlak in se odpeljete kam 'v daljave'. Izlet je prav primeren, še posebej za mlajše mulce. Vozni red s cenami je na spletni strani slovenskih železnic.

Sklenil sem bil takenako, da pričetkom toplejših dni s kolesom napravim izlet do Mosta na Soči, potem pa nazaj z vlakom do glavnega mesta.

Samo v formo moram prej priti.

Okrog Blejskega jezera 30. decembra

2011-12-28T08:09:00.006+01:00

Come to Zlovenistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Sem že pisal o sprehodu okoli svetovno znane atraktivnosti zlovenistana. Poteka seveda okoli jezera, ki je poleg kraja Bled, kateri je lociran v zlovenistanski pokrajini ki se kliče Gorenjska, ki poleg naravnih lepot slovi po 'škrtljavosti' (to je Zamurski izraz) njenih prebivalcev.

Ljudje so pač povsod podobni pokrajini v kateri živijo. In na gorenjskem so ponosni, lepi... in trdi.

Na dolenjskem so ..., ... in ..., na krasu so pa ..., ... in ... .

Če bi radi malce pretegnili noge, in če bo popoldne lepo, se kar podajte na Bled in se - po možnosti v družbi - sprehodite okrog jezera. Pohod se prične, ko pade mrak. Ne bo vam žal tiste ure in še nekaj, kolikor boste porabili za turo.

Jaz se vsekakor bom.

Volk brez tožbe: dvajseto poglavje

2011-12-27T12:00:00.003+01:00

Nazaj Naprej
O nerazložljivem vedenju volčjega tropa, ki sem mu blizu eskimskega taborišča bil priča, sem povprašal Ooteka, in v njemu lastnem potrpežljivem in prijaznem načinu si je spet prizadeval usmeriti me na pravo pot.

Za začetek mi je povedal, da bi zdrav odrasel karibu volku z lahkoto ušel, in celo dva tedna staro tele bi ne moglo uiti kvečjemu le najhitrješim volkovom. Karibuji so se tega popolnoma zavedali, torej so vedeli, da se volkov po pravilih skoraj nimajo bati. To pa so dobro vedeli tudi volkovi, in ker so zelo inteligentni, so tudi zelo redko poskušali dohiteti zdravega karibuja, kajti zavedali so se, da bi bilo to nesmiselno trošenje moči.

Namesto tega so se volkovi, tako je dejal Ootek, naučili tehnike s katero sistematično preverjajo zdravje in stanje jelenjadi na splošno, da bi pač odkrili tistega posameznika, ki bi mu lahko bili kos. Ko je bilo karibujev na pretek, so preverjanje izvedli tako, da so vsako skupino pognali v dir, in jo prisilili teči ravno toliko časa, da so se pokazale slabosti bolehnih, ranjenih, ali drugače prizadetih živali. Če so volkovi takšno žival odkrili, so se spravili nanjo in jo poskusili pokončati. Če pa ni bilo nobene takšne, so volkovi s pogonom kmalu odnehali, in se odpravili preverjat naslednjo skupino.

Kadar primernih karibujev ni bilo mogoče odkriti, so volkovi uporabili drugačno tehniko. Včasih je nekaj volkov z usklajenim premikanjem prignalo majhno čredo karibujev v zasedo, kjer so čakali ostali člani tropa, če pa je bilo karibujev zelo malo, so volkovi uporabili primo-predajni sistem, v katerem je prvi volk karibuja preganjal do naslednjega volka, ta, ki je karibuja 'prevzel', ga je preganjal do naslednjega, in tako dalje. Na ta način so volkovi seveda zelo zmanjšali naravne prednosti karibujev, a so za pregon še vedno izbrali najšibkejšo, oziroma najmanj zmogljivo žival, ki je postala plen preganjalcev.

"Tako je, kot sem ti povedal," je dejal Ootek. "Karibu hrani volkove, vendar pa je volk tisti, ki ohranja karibuja krepkega. Mi vemo, da bi, če bi ne bilo volkov, kmalu tudi karibujev ne bilo več, saj bi poginili, ker bi postali šibki."

Ootek je še poudaril, da volkovi, potem ko so pokončali svoj plen, niso lovili karbujev, dokler jim hrane ni popolnoma zmanjkalo, in jih je lakota prisilila, da so se spet podali na lov.

To so bila popolnoma drugačna dejstva za tiste, ki so verjeli ne le to, da so bili volkovi sposobni ujeti skoraj kar koli, temveč tudi to, da pokončajo vse kar jim pride pred oči.

Od vseh uplenitev, ki sem jih spremljal, so skoraj vse potekale po istem kopitu. Lovci, po številu od enega pa vse do devet volkov, so v počasnem drncu tekli mimo razkropljenih skupin jelenjadi, ki je bila večinoma ob prisotnosti "smrtnih sovražnikov" videti dokaj brezskrbna. Vsake toliko so kak volk, ali dva ali trije, stekli iz začrtane smeri in se pognali proti bližnjim jelenom, ki so čakali, dokler se jim napadalci niso približali na devetdeset metrov, nato pa so vrgli glave vnic in prezirljivo odgalopirali. Tedaj so se volkovi ustavili in opazovali jelene, kako tečejo. Če so tekli pravilno in so bili videti očitno v dobri kondiciji, so se volkovi odpravili dalje in proč od njih.

Preverjanje ni bilo nenačrtno, in pričel sem zapažati vzorec izbire. Zares redko se je zgodilo, da so se volkovi ukvarjali s čredami samcev, ki so v tem času bili v vrhunskem stanju, kajti vse poletje niso počeli nič drugega kot se pasli in počivali. Pa ne zato, ker bi bili volkovom nevaren nasprotnik (široko razvejano rogovje je bilo kot orožje neuporabno), temveč preprosto zato, ker ker se jim volkovi na noben način ne bi mogli približati, in tega so se slednji dobro zavedali.

Dosti bolj so volkove zanimale mešane črede košut in mladičev, kajti delež poškodovanih, pohabljenih, ali šibkih živali je bil med mladiči seveda višji, ker še niso bili dolgo časa izpostavljeni strogim zakonom naravne selekcije.

Skupine postaranih ali jalovih košut so bile enako priljubljena izbira za ocenjevanje. Včasih se je kaka stara in onemogla žival skrivala v čredi zdravih, a volkovi, ki so karibuje morali poznati kot sami sebe, so brez izjem tako žival opazili, in se spravili preverjat čredo, ki se je mojim očem zdela popolnoma zdrava.

Teleta so bila preizkušana mnogo trše od odraslih, in so jih volkovi mogli preganjati dvesto ali tristo metrov, vendar pa je bilo tedaj, če mlada žival ni pokazala znakov šibkosti ali izčrpanosti, pregona običajno konec.

Razporejanje moči se je zdelo vodilo, ki so se ga volkovi - tudi najbolj inteligentni - držali, kajti proces ocenjevanja je pogosto trajal mnogo ur, preden so odkrili dovolj šibko žival, ki je primerna za uplenitev.

Ko so volkovi naposled tako žival našli, je lov ubral drugo smer. Volk, ki je napadel, je brez obotavljanja potrošil energijo, s katero je pri dolgem iskanju varčeval, in je planil na plen z veličastno hitrostjo in močjo, ki ga je, če je imel srečo, privedla tik za bežečega jelena. Le ta je v paniki pričel teči v cikcakih - neumno početje, sem si mislil, saj je volk lahko cikcake presekal in tako še hitreje zmanjšal razdaljo med njim in jelenom.

V nasprotju s še enim načelom volčjega mita nisem volka nikoli videl hlastati po jelenovih nogah. Namesto tega je volk tekel ob jelenu, in se v skokih zaganjal proti njegovim plečem. Uspešen udarec je ponavadi zadoščal, da je jelena vrgel iz ravnotežja, nakar ga je volk zgrabil za vrat in ga podrl, pazeč pri tem, da ne bi skupil kake brce s kopitom, ki bi mu kaj lahko zlomila kako rebro.

Smrt je bila hitra, in ne verjamem, da je jelen trpel kaj več kot trpi prašič ko ga zakoljejo.

Volk nikoli ne ubija iz zabave, kar je verjetno ena največjih razlik med njim in človekom. Volku je zelo težko upleniti veliko divjad. Občasno lahko lovi vso noč in premeri šestdeset milj preden mu uspe, ČE mu sploh uspe. To je njegov posel, njegovo delo, in ko si zagotovi zagotovi dovolj mesa za svoje potrebe in potrebe družine, čas raje izkorišča za počitek, druženje, in igro.

V nasprotju s še eno napačno domnevo ne poznam niti enega dokaza, da bi volk pobil več kot potrebuje, četudi ima silno redko takšno priložnost. Po plen, ki ga pokonča kadar vzgaja mladiče, se vrača, dokler ne pobere zadnje drobtinice mesa. Včasih, kadar je galebov, krokarjev, lisic in drugih mrhovinarjev veliko, volk truplo razkosa in kose zakoplje daleč stran od prizorišča uboja, in ga tako shrani za kasnejšo uporabo. Kasneje, ko družina lahko združeno pohaja po svojem ozemlju, se utabori poleg kraja, kjer je padla žrtev, dokler je člani popolnoma ne pospravijo.

Od sedeminšestdesetih karibujev, ki so jih pokončali volkovi, in sem jih pregledal ko so jih zapustili, je ostalo kaj malo drugega kot kosti, kite, dlaka in nekaj drobovine. V večini primerov so volkovi zaradi mozga zdrobili tudi daljše kosti, v nekaj primerih pa so odprli tudi lobanjo - občudovanja vredna naloga celo za volka.

Druga zanimivost je bila v tem, da so ostanki mrhovine kazali na žival, ki je bila bodisi bolna oziroma šibka. Deformacije okostja, še posebej tiste, ki jih je povzročila nekroza lobanje, so bile pogoste, in obrabljenost zob v mnogih lobanjah je dokazovala, da so bile žrve stare in betežne. Sveža trupla, ki bi jih bilo mogoče pregledati, so bila redkost, toda nekajkrat se je zgodilo, da sem prišel do jelena takoj, ko so ga volkovi pokončali, in proč sem jih odganjal z žolčnim "šu!"-janjem. Bili so boječi, čeprav nič kaj zadovoljni. Nekaj jelenov je bilo tako okuženih z notranjimi in zunanjini zajedalci, da so bili komaj kaj več kot hodeče razstave, in so bili že vnaprej obsojeni na smrt.

Bolj ko so tekli tedni proti koncu poletja, bolj očitna je postajala Ootekova teza. Življensko pomembna vloga, ki so jo imeli volkovi pri ohranjanju namesto uničevanju karibujev, se mi je zdela vedno bolj neovrgljiva, čeprav si nisem bil na jasnem, če bi jo v isti luči videli tudi moji delodajalci. Prepričal bi jih lahko le z vseobsegajočim dokazom, po možnost z otipljivim.

S tem v mislih sem pričel nabirati vzorce parazitov, ki sem jih našel med ostanki karibujev, ki so jih pokončali volkovi. Kot ponavadi, je spočetka Ooteka novi vidik mojega dela, ki ga še ni poznal, zelo zanimal, a le za kratek čas.

Skozi vse zabeleženo obdobje so on in njegovi jedli karibujsko meso, v glavnem surovo, ali pa le delno skuhano, slednje pač zaradi pomanjkanja kurjave. Ootek je zrastel ob karibujskem mesu, katerega mu je spočetka predhodno prežvečila njegova mati, in to je bila njegova poglavitna hrana tudi potem, ko je nehal sesati mleko. Zato se mu je takšen jedilnik zdel samoumeven, in mu ni nikoli prišlo na misel, da bi svoj dnevni obrok ocenjeval iz analitičnega vidika. Ko me je videl, kako zbiram tisoče in tisoče raznoraznih črvov in cist iz različnih delov karibujskih trupel, je bil zelo presenečen.

Nekega jutra me je kot uročen opazoval, ko sem seciral starega samca, ki je bil še posebej poln zajedalcev. Ooteku sem vedno poskusil razložiti kaj počenjam, da bi razumel pomen mojega proučevanja, in za kratko razlago o okuženosti s paraziti se mi je zdel ravno pravi čas. Ko sem izvlekel cisto v velikosti žogice za golf, ki se je naredila na mehurju jelena, sem mu razložil, da so to trakulje v mirujočem stadiju, ki se bodo, če jih požre mesojedec, razvile v nekaj meterske živali, lepo spravljene v črevesju gostitelja.

Ootek je bil videti kot da mu je slabo.

"Hočeš reči, ko ga bodo požrli volkovi?" me je upajoče vprašal.

"Nahk," sem mu odgovoril, vadeč s tem mojo vedno bolj obširno eskimsko slovnico. "Lisice, volkovi, celo ljudje so primerni gostitelji. Zrasle bodo kjerkoli, čeprav v ljudeh ne tako zelo."

Ootek se je stresel, in se pričel praskati po trebuhu, kot da ga tam notri nekaj srbi.

"Na srečo ne maram jeter," je dejal, z občutnim olajšanjem, ko se je spomnil tega dejstva.

"Oh, te črve lahko v karibuju najdeš povsod," se mu razložil z navdušenjem strokovnjaka, ki razsvetljuje laika. "Poglej tole. Vidiš tele madeže v mesu? Belci temu pravijo 'meso z ošpicami'. Tole je mirujoča oblika drugega črva. Ne vem pa čisto zagotovo, če bi se razvijal v človekem telesu. Tele pa -" in zdaj sem izrezal nekaj ogorčic, dolgih okoli dvajset centimetrov - "je moč najti tudi v človeškem telesu; dejansko lahko zelo hitro zadušijo človeka."

Ootek je krčevito zakašljal, in njegov porjaveli obraz drugače barve mahagonija je spet pobledel.

"Dosti imam," je proseče dejal, ko je spet prišel do sape. "Nikar ne govori več! Zdaj bom šel nazaj v taborišče, in tam se bom potrudil da pozabim tisto kar si mi povedal. Nisi prijazen. Kajti če je vse to res, potem bom moral jesti ribe kot vidra, ali pa stradati dokler ne umrem. Ali pa je to mogoče kakšna šala vas, belcev?"

V zadnjem vprašanju je bilo slišati tako upajoč prizvok, da sem se zdramil iz profesorskega transa in prepozno opazil, kaj počnem.

Nekoliko prisiljeno sem se zasmejal.

"Eema, Ootek. Šalil sem s tabo. Samo šalil. Kar pojdi v taborišče in nama pripravi dva zrezka večerjo. Samo," in tukaj samemu sebi nisem mogel preprečiti opozorilnega tona, "prekleto dobro se prepričaj, da bosta res dobro pečena!"

Volk brez tožbe, devetnajsto poglavje

2011-12-24T17:53:00.004+01:00

Nazaj Naprej
Dnevi, ki sva jih preživljala med najinim križarjenjem po tundri so bili prava idila. Vreme je bilo večinoma lepo, občutek svobode, ki sva se ga navzela spričo neskončnih planjav, pa je bil enako poživljujoč, kot preživljanje vsakega dneva posebej.

Kadar sva se znašla na ozemlju kake nove volčje družine sva se utaborila, nato pa raziskovala okoliške planjave tako dolgo, dokler je nisva odkrila. Nikoli nisva bila osamljena, obsežnosti in samotnosti pokrajine navkljub, kajti blizu naju so bili ves čas karibuji. Skupaj z jatami krokarjev in srebrnih galebov so pokrajini, ki bi se sicer zdela dokaj pusta, dajali občutek živahnosti.

Dežela je pripadala volkovom, jelenom, pticam, in manjšim zverem. Midva nisva bila nič drugega kot priložnostna in nepomembna vsiljivca. Človek ni Barrensom nikoli gospodoval. Celo Eskimi, katerih ozemlje so Barrensi nekoč bili, so živeli v harmoniji z njimi. Zdaj pa so ti celinski Eskimi skoraj že povsem izginili. Skupinica štiridesetih duš, ki ji je pripadal tudi Ootek, je bila vse kar je še ostalo od prvobitnih človeških prebivalcev notranjega dela celine, in jih je neznanska divjina tako rekoč pogoltnila.

Ljudi sva srečala le enkrat samkrat. Nekega jutra, kmalu potem, ko sva se odpravila dalje, je Ootek, ko sva priplula izza rečne vijuge, nenadoma dvignil veslo in zaklical.

Na obali pred nama je stal eskimski šotor. Na Ootekov klic so iz njega prilezli dva moška, ženska, in trije dečki, nato pa so stekli do obale in naju gledali, ko sva se jim približevala.

Pristala sva, in Ootek me je predstavil eni od družin njegovega plemena. Celo popoldne smo sedeli in pili čaj, klepetali, se smejali in prepevali, ter pojedli gore kuhanega karibujskega mesa. Ko smo se odpravili spat, mi je Ootek povedal, da so se tu utaborili zato, da sta moška mogla loviti karibuje, ki prečkajo reko preko ožin nekaj milj nižje. Oborožena s kratkimi kopji in v kanuju za enega sta upala pokončati dovolj mastnih živali, da bi družini zadoščale čez zimo. Ootek se je bil pripravljen lovu pridružiti in upal je, da jaz ne bom imel nič proti, če ostaneva še nekaj dni, da bo lahko pomagal svojim prijateljem.

Nobenega razloga za ugovor nisem imel, in naslednje jutro so se trije Eskimi odpravili na lov, jaz pa sem se prepustil veličastnemu avgustovskemu dnevu.

Muh ni bilo več, bilo je vroče in brez vetra. Odločil sem se, da dan izkoristim za kopanje in sončenje, da bi pač moja bleda koža dobila nekaj barve, in odpravil sem se iz taborišča (skromnost je poslednja čednost, ki bi se omikan človek v divjini mogel z njo ponašati) nekaj sto metrov daleč na obalo, se slekel, okopal, nato pa splezal na bližnjo skalo in se prepustil soncu.

Občasno sem po volčje dvignil glavo in se ozrl naokrog, in okoli poldneva sem zagledal trop volkov, ki je prečkal greben nanosa ki je bil severno od mene.

Trije volkovi so bili, eden je bil bel, druga dva pa skoraj črna - kar je redkost. Vsi trije so morali biti odrasle živali, vendar pa je bil eden od črnega para manjši in lažji od druge živali, in je bila verjetno samica.

Bil sem v precepu. Moja obleka je ležala kar precej proč na obali, pri sebi pa sem imel samo gumjaste čevlje in daljnogled. Če bi šel najprej iskat obleko, bi verjetno izgubil sled za volkovi. Vendar, sem si mislil, kdo pa bi zdajle potreboval obleko? Volkovi so že izginili za grebenom; pograbil sem daljnogled in pohitel za njimi.

Pokrajina je bila z travnatimi dolinami, po katerih so se skupinice karibujev pasle počasi premikajoč se proti jugu, ki so bile obrobljene z nanosi, videti kot labirint. Razmere pa so bile zame idealne, kajti iz grebena sem lahko opazoval volkove ko so prečkali vsako teh dolin. Ko so izginili za naslednjim nanosom, sem moral samo steči za njimi, brez nevarnosti da bi me opazili in ko sem dosegel vrh naslednjega nanosa, sem jih spet lahko opazoval.

Prepoten od napora in vznemirjenja sem se po trebuhu splazil na prvi nanos in ob pogledu na tri volkove ki so se spuščali proti nič hudega slutečim karibujem sem pričakoval divjo akcijo. A z začudenjem sem opazoval popolnoma miroljuben prizor. Kakih petdeset karibujev v skupinah po deset je imelo polna usta dela. Volkovi pa so se po dolini sprehajali kot da jih karibuji ne zanimajo nič bolj kot skalovje. Karibuji so se zdeli kot da se ne zavedajo nevarnosti. Trije ovčarski psi, ki bi prečkali pašnik, bi med domačo drobnico ne mogli povzročiti manjšega zanimanja, kot so ga tile volkovi pri karibujih.

Vse je bilo obrnjeno na glavo. Trop volkov je krožil okoli številnih jelenov, a čeprav so se oboji očitno jasno zavedali drug drugega, nihče ni bil videti vznemirjen, niti ni nihče pokazal kakega hudega zanimanja.

Z nejevero sem gledal, kako trije volkovi dirjajo kakih petdeset metrov stran od para mladih samcev, ki sta ležeča na tleh prežvekovala. Oba samca sta s pogledom sledila volkovom, nista pa se dvignila, niti nehala prežvekovati. Njun prezir do volkov se je zdel naravnost monumentalen.

Dva volkova sta nato šla mimo dveh čredic pasočih se karibujev, prezrla sta jih in bila pri tem prezrta. Še bolj sem bil zbegan, ko so se volkovi povzpeli prek nanosa in izginili za njim. Skočil sem pokonci in stekel za njimi, in oba karibujska samca, ki ju je prej bližina volkov kaj malo brigala, sta skočila na noge, in se z izbuljenimi očmi začudeno zastrmela vame. Ko sem pritekel do njiju, sta sunila z glavo naprej, nejeverno zaprhala, nato pa odgalopirala proč kot bi jima bil za petami sam hudič. Zadelo se mi je zelo nepošteno od njiju, da sta se tako ustrašila MENE, med tem ko sta bila ob volkovih povsem mirna. Tolažil sem se, da je njun strah gotovo izviral iz tega, da doslej še nista videla belca - sicer nekoliko rožnate barve - v samih škornjih, ter z daljnogledom v roki, divje drvečega prek planjave.

Ko sem pritekel na vrh naslednjega grebena, sem se skoraj zaletel v volkove. Na vzpetini so v nekakšnem predahu ovohavanja in mahanja z repi stali skupaj. Vrgel sem se za skale in proti tlom, ter čakal. Čez nekaj trenutkov je beli volk krenil naprej, ostala dva pa sta mu sledila. Nikamor se jim ni mudilo, in na široko so ovinkarili po pobočju navzdol k pasoči se jelenjadi. Nekajkrat se je kateri od volkov ustavil da bi ovohal zaplato mahu, oziroma zavil vstran da bi nekaj raziskal na lastno pest. Ko so vsi trije prišli v dolino, so se postavili v falango kakih trideset metrov narazen, in v tej formaciji oddirjali naprej.

Samo tisti jeleni, ki so bili tik pred volkovi, so reagirali nanje. Ko se je volk kakemu približal na petdeset metrov, je jelen zaprhal, nato pa stekel na eno ali drugo stran formacije. Po parih metrih se je kateri zasukal in z dokaj mlačno opazoval volka, kako gre mimo njega, večina pa se je pasla naprej, ne da bi volku namenila kak pogled.

V eni uro sem z volkovi premeril kake štiri milje, in šel mimo kakih štiristo karibujev. Nobenkrat se jeleni niso vznemirili - nobene pozornosti, dokler so bili volkovi dovolj oddaljeni; delna pozornost, če so prišli čisto blizu, in pa taktika izogibanja, če je bilo srečanje neizbežno. Nobenega stampeda ali panike ni bilo.

Do tega trenutka je bila večina jelenov, ki smo jih srečali, samcev, zdaj pa smo naleteli na večje število košut s teleti, in vedenje volkov se je spremenilo.

Eden od njih je iz skrivališča za vrbovim grmom splašil osamljeno tele. Zagledal sem ga kake šest metrov pred volkom, ki se je ustavil in ga kak trenutek gledal, nato pa planil za njim. Srce mi je pričelo razbijati v pričakovanju da bom končno videl volka kako pokonča plen.

Do tega pa ni prišlo. Volk je tekel kakih petdeset metrov, ne da bi se teletu trudil kaj približati, nato pa nenadoma opustil zasledovanje, in oddirjal nazaj k tovarišema.

Komaj sem mogel verjeti svojim očem. Tisto tele bi moralo poginiti, in gotovo bi, če je držala le desetina volčjega slovesa, vendar pa je v naslednji uri prišlo do dvanajst takih pregonov; trije volkovi proti teletom, košuti s teletom, ali skupinam košut s teleti, vendar je bilo zasledovanja vsakič konec skorajda še preden se je dobro začelo.

Postajal sem vedno bolj ogorčen. Nisem pretekel šestih milj in se pošteno utrudil, da bi zdaj gledal trop volkov kako se delajo norca iz mene.

Ko so volkovi minili naslednjo dolino in izginili za nasprotnim grebenom, sem se pognal za njimi krvavih oči. Ne vem več točno, kaj sem hotel - morda ujeti karibujevo tele z lastnimi rokami, pač da bi tistim nesposobnim zverem pokazal, kako se to naredi. Kakorkoli že, ko me je izstrelilo prek grebena, sem se znašel prav sredi njih.

Bržkone so se ustavili, da bi si odpočili, jaz pa sem padel mednje kot bomba. V skupini je zavrelo. Volkovi so zdrveli kot odtrgani z največjo možno hitrostjo - ušesa ob glavi, rep iztegnjen nazaj. Prestrašeni so tekli skozi razpršene črede karibujev, ki so se naposled le odzvale, in stampedo prestrašenih živali, ki sem mu to popoldne upal biti priča, je postajal resničnost. Samo da, česar sem se z grenkobo zavedel, niso bili volkovi ki so ga pričeli, temveč sem bil to jaz.

Obupal sem nad njimi, in se odpravil nazaj. Ko sem bil še nekaj milj oddaljen od taborišča, sem zagledal nekaj postav, ki so tekle proti meni, in prepoznal sem Eskimko in njene tri mladce. Videti so bili strašno raztreseni. Vsi so kričali, ženska je mahala z polmetrsko žago za sneg, njeno potomstvo pa je vihtelo kopja in nože za odiranje.

Zbegano sem obstal. Prvikrat sem se z neudobjem zavedel svojega stanja. Ne le da nisem bil oborožen, bil sem popolnoma gol. Ne bi se mi bilo mogoče ubraniti napada - na katerega je vse kazalo - nisem pa imel najmanjšega pojma kaj je Eskime spravilo v tak bes. Diskretnost se mi je zdela najboljša rešitev, zato sem napel mišice in se pognal v tek kolikor sem mogel hitro, da bi jih prehitel. Uspelo mi je, vednar igre še ni bilo konec, kajti lovili so me še večino poti do taborišča, kjer sem smuknil v hlače, zgrabil puško in se pripravil, da svoje življenje prodam čim dražje. Na srečo so se Ootek in moža vrnili ravno takrat, ko so se ženska in njena posadka furij (boginje maščevanja, op. prev.) pripravljali, da planejo nadme, tako da do boja ni prišlo.

Nekoliko kasneje, ko se je vse skupaj umirilo, je Ootek razložil kaj je bilo. Eden od otrok je nabiral jagode, ko me je zagledal golega teči za volkovi preko hribov. Od začudenja izbuljenih oči je pohitel nazaj in fenomen opisal svoji materi. Ona pa, pogumna duša, je domnevala, da se mi je zmešalo (Eskimi menijo, da belci v tisti smeri nimajo priti kam daleč), in je nameravala volčji trop napasti kar z golimi rokami. Sklicala je svojo družino, vsak je zgrabil kar je imel pri roki, in z največjo hitrostjo so se me odpravili rešit.

Med tem časom, kolikor sva z Ootekom še ostala pri Eskimih, me je ta dobra ženska obsipala s tako spremenljivo mešanico ustrežljivosti in nezaupanja, da sem si oddahnil preko vseh meja, ko sva se poslovila. Niti se mi niso zdeli ne vem kako zabavni Ootekovi komentarji, ko sva že plula po reki in nama je taborišče izginilo izpred oči.

"Škoda," je dejal smrtno resen, "da si bil brez hlač. Mislim, da bi ji bil bolj všeč, če bi jih pustil oblečene."

Mateja, a je že kaj bolje z vejicami?

Mednarodni odziv na zlorabo fonda za pomoč žrtvam potresa na japonskem

2011-12-22T10:43:00.005+01:00

Ta prispevek je objavljen z dovoljenjem Združenja za ohranitev Sea Shepherd.

30. septembra 2011 je japonska vlada naznanila povečanje kitolovskega proračuna za skoraj 600%, denar pa bo vzela iz sklada za odpravljanje posledic potresa in tsunamija. To je na japonskem sprožilo oster odziv civilnih združenj in protestov več kot šestdesetih mednarodnih organizacij.

Sledeči zapis je Centro de Conservación Cetacea objavil 16. decembra.

Japonski "Znanstveni kitolov" pomeni mnogo več kot samo kite

7. decembra so tri ladje japonske kitolovske flote z jušin maru na čelu odplule z pristanišča šimonoseki proti Južnomorskemu kitjemu zatočišču, kjer želijo uloviti 900 ščukastih in 50 hrbtoplutih kitov; slednji so ogrožena vrsta; uradno z namenom izvajanja "znanstvenih raziskav".

Podrobnosti flote, datum odhoda in operativni načrti ostajajo skrivnost. Japonska vlada jo opravičuje s tem "da gre za varnostni ukrep". Vendar pa bi morali biti ti podatki javno dostopni, saj so kiti naravna zapuščina in ne pripadajo japonski vladi.

Kitolovska industrija kljub kriznim časom dobiva denarno podporo

30. septembra je japosnki tisk poročal, da bo vlada letni proračun za kitolovski program povečala za skoraj 600 odstotkov, in sicer zato, da bo okrepila varnost kitolovske flote. Poleg tega je vlada najavila, da bo sredstva za to izdatno povečanje vzela iz javnega davkoplačevalskega denarja ki je bil predhodno namenjen obnovi države.

Ta objava je povzročila takojšnji odziv japonske javnosti. Več kot ducat organizacij, vključno z Zvezo japonskih okoljevarstvenih pravnikov, Združenjem za zaščito morskih skupnosti in Whale Action Network (neprevedljivo zaradi večumnosti, op. prev.) je predsedniku japonske vlade jošihiku jodi poslalo jasno sporočilo, v katerem so zahtevali, "da se kitolov v znanstvene namene na Južnem oceanu izvaja po prvotnih načrtih", namesto da se zanj odteguje javna sredstva za obnovo države. Pismo, ki se mu je pridružilo še kak ducat srednjeameriških organizacij, vključno z Centrom za ohranitev morskih sesalcev in Čilensko ustanovo Ecoceanos Centro prav tako poudarja, da uporaba teh sredstev zastavlja neizogibna vprašanja o namerah japonske vlade, ki umetno vzdržuje "umirajoči itolovski program z denarjem davkoplačevalcev" pri življenju.

Uradniki japonske ribilovne agencije (JFA) so se odločitvi vlade hitro postavili v bran, rekoč da je denar namenjen za podporo kitolovski industriji in nekaterim občinam, ki sta jih lanskega marca prizadela potres in tsunami. Dodali so, da bi s "polno zalogo" [kitov] lahko oživili občino ajukava, edino kitolovsko lokacijo na vzhodni oblai polotoka ojika, ki je bila v potresu uničena, in je imelo eno samo kitolovsko postajo. Vendarle pa je po pregledu sredstev, ki jih je zahtevala JFA jasno, da je končni cilj denarja "zagotoviti varnost kitolovske flote in v tej sezoni zagotoviti operativno stabilnost na Antarktiki." Enako je razvidno, da izjave uradnikov JFA dokazujejo pravo, komercialno naravo t.i. "znanstvenega kitolova" in potrjujejo nezakonitost tega početja.

Na te vznemirljive izjave se je japonska družba takoj odzvala. 2. decembra je nekaj organizacij, kot javno znamenje nasprotovanja stališčem japonske vlade glede kitolova, pozvalo oblasti, da naj nujno še enkrat razmislijo glede uporabe javnih sredstev za vzdrževanje kitolovske industrije.

"Znanstveni kitolov" strategija ekspanzije in militarizacija Antarktike?

Po potrojitvi vladne pomoči in zagotovitvi nove sezone "znanstvenega kitolova" je predstavnik japonske obalne straže v meidjih izjavil, da so je bila odločitev sprejta zato, da se "zagotovi varnost kot se je ni še nikoli," in da se "zagotovi zaščita za naprej"; slednje bo "služilo odganjanju" okoljevarstvenih skupin. Ti ukrepi med drugim pomenijo spremstvo neugotovljega števila pripadnikov japonske obalne straže na krovih kitolovske flote, varnostno opremo neznanega porekla in lastnosti in celo patruljno ladjo JFA, na katere bokih je z velikimi črkami napisano "JAPONSKA VLADA". To je še en primer izvajanja agresivne ekspanzijonistične japonske politike v Antarktičnih vodah, ki je zadobila duha podjetništva s sodelovanjem vlade in korporacij.

Nad pomanjaknjem transparentnosti japonske vlade pri uvajanju teh ukrepov je v pismu, ki je bilo 25. oktobra poslano na Mednarodno kitolovsko komisijo (IWC), preko svojih predstanikov (Buenos Aires Group) svoje nasprotovanje izrazilo več kot šestdeset latinsko-ameriških, karibskih in mednarodnih organizacij. Južni ocean je nadziran v Antarktičnem sporazumu, kateri ga označuje kot območje miru, mednarodnega sodelovanja in območje brez orožja. Kitolovski program, ki nima podpore japonske civilne družbe, zdaj vse to ogroža. Poziv latinsko-ameriških organizacij izraža zaskrbljenost nad tem, da bodo sredstva za financiranje kitolovskega programa ki bodo uporabljena za povečanje varnosti kitolovske flote, postavila nevaren zgled za način, kako se bodo v bodoče reševali spori v območju Antarktičnega sporazuma.

Vendar pa je ta vidik popolnoma ignorirala večina svetovnih vlad, vklučno s tistimi ki imajo na Antarktičnem področju svoje interese in zahteve. Buenos Aires Group je po odhodu kitolovske flote izjavila, da obsoja "znanstveni kitolov" in pozvala japonsko vlado, da naj preneha z izvajanjem kitolovskih aktivnosti "v zavetju, ki ga je IWC ustanovila prav z namenom da zaščiti kite".

Prav tako pa ni nobena vlada izzvala japonske vlade, ali od nje javno zahtevala verodostojne podatke o tipu patruljnega plovila, policistov, in lastnostih varnostne opreme ki bo uporabljena na Južnem oceanu. Čeprav je IWC sprejela nekaj odločitev glede varnosti na morju, jo japonska vlada izrablja za povečanje podpore v prid ofenzivni kitolovski ekspanziji na Antarktiki.

Med tem ko vlade in civilne združbe glede zlorabe vojaškega osebja in opreme molčijo, japonska še naprej izvaja strateške ukrepe s katerimi se želi znebiti vsakršnega nasprotovanja njenim kitolovskim aktivnostim, da bi se lahko vrnila "napolnjena [s kiti]" in oživila komercialni kitolov. To je bilo očitno prejšnji petek, ko so mediji objavili novico, da bosta inštitut za morske sesalce (ICR) in kitolovski konglomerat kjodo senpaku na zveznem sodišču zda vložila tožbo, s katero želita onemogočiti vpletanje Sea Shephred. Naj spomnimo, da so leta 2009 zda, država, ki je bila naklonjena japonski kitolovski politiki, bile pripravljene sodelovati pri ukrepih proti okoljevarstvenim skupinam, če bi slednje kršile njihovo zakonodajo.

Temna prihodnost kitov na belem kontinentu

Med tem ko globalnega naprotovanja proti "znanstvenemu kitolovu" tako rekoč ni, obtožbe, tožbe in uradni protesti na japonsko nenasitno kitolovsko politiko v Južnem oceanu nimajo nobenega vpliva.

Manko konkretnih in učinkovitih dejanj - vključno a ne zgolj z - vpeljavo trgovskih sankcij in reformacijo konvencij ICW, je japonski vladi omogočil zaobiti pravne in etične omejitve, ki ne le ogrožajo kite, temveč tudi nadzor nad Južnim oceanom, osnove Antarktičnega sporazuma, interese latinsko-ameriških držav in nujne potrebe ljudi japonske, prizadetih v potresu, tsunamiju, in jedrski nesreči.

Če povzamemo dejanja, ki jih je vsled zagotavljanja obstoja "znanstvenega kitolova 2012" sprejela japonska vlada, lahko zaključimo, da je bila t.i. marčevska trojna katastrofa leta 2011 izrabljena za sprejem ofenzivne politike, ki vključuje kanaliziranje davkoplačevalskega denarja, ki je bil prvotno namenjen obnovi dežele, proti kitolovski indistriji, kar spodkopava pojem Antarktike kot območje miru in brez orožja, obenem pa omejuje ali celo eliminira osnovno pravico do mirnega prostesta, katero zagotavljajo ZN.

Naraščajoče nasprotovanje vladni kitolovski politiki v sami japonski, sistematičen upad uživanja kitjega mesa in nedavno kopičenje zaloge več kot šestih ton mesa med drugim kaže, da je resnični namen japonske vlade zaščita majhne, a mogočne poslovne elite, ki si povezana z ribolovno indstrijo zagotavlja gospostvo v bogatih vodah Južnega oceana, in to celo z agresivnimi dejanji; ne pa njeno ravnanje v interesu japoncev.

Topogledno je za države južne poloble - še posebej za tiste ki so neposredno odgovorne in vpletene pri ohranjanju Antarktike in njenega ekosistma - nujno, da sprejmejo učinkovite ukrepe in zaustavijo provokativno japonsko kitolovsko politiko preden bo prepozno.

Elsa Cabrera, izvršna direktorica Centro de Conservación Cetecea in Juan Carlos Cardenas, izvršni direktor, Centro Ecoceanos

Hahaha! Za igroljubce!

2011-12-17T21:39:00.006+01:00

Come to Zlovenistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Tole spodaj mi je pokazal moj mulc, in sem se skoraj uscal od smeha.

Ja, takele bi morale biti igre, ko bi hotele biti zabavne!

Glejte in se smejte! Vendar pa bo še najbolj smešno, če razumete angleško. Škoda le, da tisti ki igra, vmes čveka...

Dejanski produkt lahko tudi potegnete dol tukajle. Žal pa zahteva .net 3.5 (konkretno upočasni delo polken / konkretno poveča količino mletja trdega diska) in msi 3.1 (brez tega dotneta tri pa pou ni mogoče namestiti). Jaz ga zato nisem namestil in sprobal.

Volk brez tožbe: osemnajsto poglavje

2011-12-16T19:52:00.009+01:00

Nazaj Naprej
Sredi julija sem se odločil, da volkov ne bom več opazoval zgolj statično, kajti hotel sem se poučiti o njihovih lovskih navadah.

Tako naglo odločitev je spodbudilo ponovno odkritje Operativnih navodil, ki sem jih našel pod kupom umazanih nogavic ki so se na njih nabirale več tednov. Skoraj sem že pozabil, pa ne le na navodila, temveč celo na samo Ottawo, a ko sem spet listal po do podrobnosti sestavljenih procedurah, sem uvidel, da sem kriv zanemarjanja svoje dolžnosti.

V navodilih je bilo jasno zapisano, da bi moja prva naloga morala biti popis in splošne raziskave o volkovih, čemur bi sledila izčrpna študija razmerja "volk-karibu-plenilec-plen". Proučevanje nravi in družbenega vedenja volkov je bilo torej popolnoma izven okvirov mojega dela, tako da sem nekega jutra podrl šotor, spakiral teleskop, in zaprl mojo opazovalno postojanko. Naslednji dan sva z Ootekom kamping opremo natovorila na kanu, in se odpravila na daljše križarjenje po planjavah tundre v severno smer.

V tednih ki so sledili sva premerila mnogo stotin milj, in zbrala množico podatkov o populaciji volkov in o "volk-karibu-plenilec-plen" razmerjih, a skupaj s množico dodatnih informacij, ki jih, čeprav s cilji Ministrstva niso imele nobene veze, ni bilo mogoče kar tako prezreti.

Napol uradne ocene volčje populacije v Keewatinu so že bile izdelane s strani kompetentnih virov, njihova osnova pa so bili podatki, pridobljeni od običajnih virov v smislu traper-trgovec, in so znašale v obsegu okrog trideset tisoč volkov. Celo z mojim osnovnim znanjem matematike sem lahko izračunal, da to znaša enega volka na vsakih šest kvadratnih milj. Če sem nato upošteval, da je tretjina tundrnih planjav bila pod vodo, med tem ko je bila druga tretjina sestavljena iz golih skalnatih gričev in grebenov, na katerih ne bi mogel preživeti niti karibu, niti volk, niti kaka druga zver, se je gostota volčje poseljenosti pokrajine povzpela na enega volka na dve kvadratni milji. Približno.

To se je zdelo kar veliko. Prav res, kajti če bi to držalo, bi utegnila z Ootekom imeti težave pri prebijanju skozi volkove.

Na žalost teoretikov sva odkrila, da so volkovi zelo razpršeni, v običajnih skupinah - vsaka je nadzirala področje v velikosti dvesto ali tristo kvadratnih milj -, to razmerje poseljenosti pa še zdaleč ni bilo stalnica. Naletela sva, na primer, na področje, na katerem sta dve družini 'brložili' v medsebojni razdalji pol milje, in Ootek mi je povedal, da je nekoč v bližini reke Kazan našel tri samice, vse z legli, brloge pa so imele le kak meter narazen. Po drugi strani pa sva tri dni potovala po deželi ob reki Thlewiaza, ki je bila videti nadvse primerna za volkove, pa nisva videla ničesar. Niti volka, niti njegovega kakca, niti ene same volčje dlake ne. Z oklevanjem, kajti vedel sem, da me bo to priljubilo pri mojih delodajalcih, sem bil prisiljen oceno spustiti na tri tisoč, pa še to je bilo verjetno precejšnje pretiravanje.

Družine, ki sva jih videla, so bile vseh velikosti, od para odraslih živali s tremi mladiči, pa do klana sedmih odraslih z desetimi mladiči. Ker je bilo v vseh klanih - z izjemo enega - najti presežek odraslih volkov, in ker mi ne bi bilo mogoče odkriti ničesar o njihovem položaju v tropu - razen če bi jih pokončal (pri čemer pa bi kvečjemu lahko ugotovil spol in starost) - sem se po pomoč ponovno zatekel k Ooteku.

Volkulje ne vzgajajo mladičev vse do dveh let starosti, samci pa ne do treh, mi je povedal. Dokler te starosti ne dosežejo, večina nedoraslih živali ostane pri starših, a tudi ko jo, se večkrat zgodi, da si družine ne morejo ustanoviti zaradi manka ozemlja. Enostavno ni dovolj lovskih področij ki bi čisto vsem volkuljam omogočila vzgojo volčjih legel. Ker bi prevelika populacija volkov povzročila nagel upad njihovega plena in njihov posledičen stradež, so prisiljeni v kontracepcijo skozi vzdržnost spolnosti. Nekateri odrasli volkovi morajo v celibatu živeti več let, preden jim katero od področij postane dostopno. Vendar pa, ker je sla volkov po ljubezni kratka - traja le tri tedne na leto -, vsi osamelci in stare device verjetno ne trpijo zaradi vzdržnosti. Še več, njihovo hrepenenje za domačnostjo in družabnostjo tako z drugimi odraslimi, kot z mladiči, gre prav lepo skupaj s skupinsko naravo življenja v družini. Ootek je verjel, da nekaterim volkovom status "strica" ali "tete" čisto ugaja, kajti omogoča jim sodelovanje pri vzgoji volčičev, ne da bi pri tem nosili vse odgovornosti starševstva.

Stari volkovi, torej tisti, ki so izgubili svojo družico ali svojega druga, povečini prav tako sprejmejo celibat. Ootek mi je pripovedoval o volku, ki ga je redno srečeval šestnajst let, in kateri je v prvih šestih letih teh srečanj vsakič zaplodil leglo. Sedmo leto pa je njegova družica izginila; nemara so jo nižje na jugu zastrupili lovci na volčje glave. Naslednjo pomlad se je spet vrnil v svoj brlog. Čeprav je bilo v njem tudi leglo volčičev, so le-ti pripadali drugemu paru volkov; Ootek je menil, da nemara vdovčevemu sinu in snahi. Kakorkoli že, stari volk je ostal sam do konca svojega življenja, vendar je ves čas sodeloval pri oskrbi mladičev.

Poleg tega, da je volkovom na voljo le določeno število ozemelj, njih preobilico omejuje še njihova lastna interna kontracepcija. Tako se zgodi, da ko je hrane v izobilju (oziroma je volčja populacija razredčena), volkulje povržejo številna lega - včasih tudi po osem mladičev. Če pa je volkov preveč, oziroma je hrane malo, se število mladičev v leglu lahko zmanjša tudi na dva ali celo na enega samega mladiča. Podobno je tudi pri drugih arktičnih živalih, na primer pri sokolih. V letih, ko je malih sesalcev dovolj, lahko v gnezdu izvalijo tudi pet ali šest jajc, ko pa so miši in postrušniki redki, je lahko v gnezdu tudi eno samo jajce, ali pa sploh nobenega.

Epidemične bolezni so še en faktor, ki zagotavlja, da tudi ko druge kontrolne motede odpovejo, volčja populacija ne bo postala prevelika da bi se ne mogla več preskrbovati z lovom. V takih redkih primerih se naravno ravnotežje poruši (pogosto zaradi človeškega vmešavanja), in ko volkov ostane premalo, le-ti prično zaradi pomanjkanja hrane pešati in podhranjenost se sprevrže v stradež. Tedaj lahko pride do epidenmija stekline, pljučnih bolezni ali garjavosti, in število volkov naglo upade na komaj še zadostno za njihov obstanek.

Leta 1946 so postrušniki (katerih število na kanadskem arktičnem področju vsake štiri leta pade skoraj na nič) nastopili obdobje upada populacije. Slučajno so prav tisto leto močno zredčene črede Keewatinskih karibujev (Iz 4.000.000 osebkov v letu 1940 na manj kot 170.000 živali leta 1963, op.avt.) pri selitvi ubrale drugo pot, in se jih je večina izognila južno osrednjemu delu Keewatina. Sledilo je katastrofalno obdobje tako za eskime kot za lisice in volkove. Nastopila je huda lakota. Latetni virus stekline je povzročil izbruh te bolezni pri stradajočih lisicah, nalezli pa so se je tudi volkovi.

Živali, ki jih prizadene steklina, ne 'znorijo' v običajnem smislu tega izraza. Njihov živčni sistem je prizadet do te mere, da postanejo razdražene in nepredvidljive, in izgubijo ves strah. Stekli volkovi občasno stopajo naravnost pred drveče avtomobile ali vlake, pritepli pa so se celo med cel trop haskijev; slednji so volkove nato raztrgali na kosce. Ne tako pogosto pa volkovi zatavajo celo na ulice in celo v šotore v katerih prebivajo ljudje. Takšni na smrt bolni volkovi so usmiljenja vredni, a človeška reakcija je ponavadi brezmejni strah - ne pred boleznijo samo, kajti redko jo je mogoče identificirati, temveč pred volkovi. Prihaja do grotesknih situacij, ki pa na žalost samo ohranjajo mit o nasilni in nevarni volčji naravi.

Takšen bolan in umirajoč volk se je med epidemijo stekline leta 1946 pojavil v Churchillu. Prvi ga je srečal desetar kanadske vojske, ki se je iz pijančevanja opletajoče vračal v vojašnico. Po njegovi pripovedi je nanj planil velikanski volk z očitnimi morilskimi nameni, in uspelo mu je pobegniti s šprintom v varno zavetje miljo oddaljene vojašnice. Kakih fizičnih dokazov ni imel, očitno pa so mu ostale globoke duševne brazgotine. Njegovo opozorilo je spravilo v skoraj histerično paniko celotno oporišče. Ameriške in kanadske čete so bile mobilizirane, in oddelki mož mrkih obrazov oboroženih s puškami, karabinkami in žarometi so kmalu pričeli prečesavati okolico, da bi opravili z nadlogo, ki je v nekaj urah iz enega volka narasla v več tropov sestradanih volkov.

V vsem tem vznemirjenju jo je skupilo enajst haskijev, ameriški pešak, in indijanec plemena Chippewa, ki se je vračal domov. Pa ne zaradi volkov, ampak zaradi preganjalcev.

Dva dni so se otroci in ženske zadrževali znotraj hiš. Pehote je v oporišču ostalo zelo malo, in možje, ki so bili namenjeni k kakim bolj oddaljenim hišam, so se tja bodisi peljali z džipi, šli tja dobro oboroženi, ali pa sploh niso šli nikamor.

Volka so iz lahkega vojaškega letala, ki se je pridružilo preganjavcem, opazili naslednji dan, in intervencijski oddelek policijske konjenice se je odpravil na obračun z njim. Izkazalo se je, da je bil volk kokeršpanjel, ljubljenček direktorja družbe Hudson Bay.

Panika se ni polegla vse do tretjega dne. Pozno popoldan je voznik šest tonskega vojaškega tovornjaka, s katerim se je iz letališča vračal v oporišče, nenadoma na cesti pred sabo zagledal krznen klobčič. Pohodil je zavoro, a se vseeno ni mogel ustaviti dovolj hitro, in tako je bil volk - ki je bil že tako na koncu, da se ni mogel niti premikati več - milostno pokončan.

Zanimiv pa je bil razplet. Vse do tega dne so prebivalci Churchilla (kot nedvomno tudi številni vojaki ki so zdaj razpršeni po celini) na mig s prstom pripravljeni opisati invazijo volkov na Churchil ki se je zgodila leta 1946. Pripovedovali vam bodo o osebnih brezupnih soočenjih, o pobitih ženskah in otrocih, o tropih psov raztrganih na koščke, in o celotni populaciji mesta ki je ležala na branikih. Edino kar še manjka je zaključni dramatični opis severno ameriške kopije 'Ruske trojke', bežeče prek zamrzlih planjav, na katero se bo nezadržno zlil val volkov, polarna noč pa bo polna zvokov pokanja človeških kosti ki jih drobijo volčje čeljusti.

Skoraj nimam kaj dodati

2011-12-16T06:06:00.020+01:00

Come to Zlovenistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Tole je delni prepis (prva in zadnja poved sta izpuščeni) komentarja tega prispevka. Nekaj takega bi v post zapisal jaz, pa sem si prihranil trud.

Glede na trenutno aktualno stanje (na radiu študent sem slišal, da so med slovenci tudi neonacisti in rasisti. Porast uporabe teh in podobnih izrazov zelo spominja na porast omenjanja terorizma v ZDA, ko je na oblast prišel striček Grmiček; kot kaže se nam obeta ameriška varianta, torej bomo pušili) naj vas nekaj vprašam: ali bi v kateri od 'zglednih' zahodnoevropskih držav (gastarbajterland, švajcer, francuska) Zoran Jankovič lahko postal predsednik vlade, oziroma bi njegova stranka sploh prišla v parlament? Would it, eh?! Would it?

Sem zaradi zgoraj zapisanega sovražen do tujcev? Jaz trdim, da nisem. Prepričan sem, da precej 'sovražnih', 'ekstremnih' in 'ksenofobnih' in 'desničarskih' slovencev deli moje mnenje, namreč da proti tujcem niso sovražno nastrojeni, vse dokler le-ti živijo po slovenskih merilih. Kakšna so ta merila pa pravi slovenci prav dobro vedo.

Krhm! Vemo.

OK, ok, priznam: moja mati so po njenih starših tik izza hrvaške meje, rojeni pak že v sloveniji. Foter pa je gorenc! Ampak v šoli sem imel pri slovenštini dobre ocene. In tudi govorim jo tekoče, brez trdih tč-jev in tl-jev. Pač 40 let bivanja v sloveniji... :)

Samo moje znanje vejic je bolj slabo, a ne, Mateja?

Če se kateri pak od bralcev ne strinja z zgoraj napisanim, naj si prišvasa jajca in prosim to zapiše v komentar. Obvezno z argumenti! Pljuvanje bom brisal. Sproti, če se bo dalo.

Tole je to:

Slovenci nismo nestrpni do nikogar,ki spoštuje osnovne moralne in kulturne vrednote,ki so že stoletja v tej deželi. To je delo, plačevanje davkov,poštenost in spoštovanje zakonov. V zadnjih letih, pa ljudje,ki kradejo, si prilastijo tujo zemljo in na njej zgradijo na črno hišo, se vozijo z neregistriranim avtomobilom,brez izpita in so nasilni do "belih" (kdor ne ve kdo so ti, se naj izobrazi) ogroženi državljani Slovenije! Marginalne skupine nam postavljajo norme v družbi ! Namesto, da se jih disciplinira, se večini poštenih Slovencev daje oznaka nestrpnežev!

Žalibog da oddaje, na katero se tale kopija komentarja nanaša, nisem gledal. Dodal pa bi tokrat kopiji komentarja še kaj v smislu 'organizirani kriminal'. Pa še bi se verjetno našlo kaj. A se mi ne da več iskati po glavi.

Menim, da situacija dejansko uhaja iz rok - vsaj po stopnjevanju akstremizma na forumih sodeč. Ta trenutek politiki to s pridom izkoriščajo. A končno ceno - ki bi znala biti precej visoka - pa utegne plačati precej tistih ovac, ki jim poslušno sledijo.

Ljubi Bog, stori da se to ne zgodi, iz srca te prosim!

A po dosedanjem poteku kaj malo imam upanja. Bi si pred 20 leti kdo mislil da se bo pri nas dogajalo kaj takega?

Jaz si nisem.

Godnič oproščen

2011-12-15T06:53:00.007+01:00

Come to Zlovenistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Že v temle postu sem zapisal kaj menim o tej godlji. In vesel sem, da se je razpletlo kakor se je. In to nenavadno hitro za zlovensko sodstvo. Le kako je to mogoče? Namreč, da se določene stvari razrešijo nenavadno hitro (guglajte 'prvi slovenski terorist'), druge pa se ne premaknejo nikamor (guglajte 'slovenske afere').

Preden padete po meni vas vljudno prosim, da preberete post do konca.

Moja uradna izjava je takale:

To kar je dejal g. Godnič je nemara res nekoliko sporno in bi se take izjave lahko vzdržal. Sem pa prepričan, da izrečeno iz njegove strani ni bilo mišljeno v sovražnem, nestrpnem, ali kakšnem podobnem smislu.

Lahko se seveda tudi motim. Ampak po ogledu njegove imitacije pokojnega maršala sem precej prepričan, da se ne. Žal ljudje smo (ne)posrečeni, saj besede v različnih okoliščinah vzamemo različno. Morda ni res?

Drugo kar vam je prišlo na misel je gotovo 'politična' varianta. Hočem reči: menite, da sem kak desničar in se strinjam s tem kar je izjavil g. Godnič.

Ne, nisem opredeljen in njegova izjava ni mi všeč. Mah, preberite še enkrat mojo uradno izjavo.

Pa recimo, da bi Godnič citiral naslov poznane predstave (koliko je kaj priljubljena ne vem, nisem je videl in je niti ne nameravam) 'Čefurji raus'. Ali pa vsaj kak navedek iz nje po katerem bi se dalo z lahkoto prepoznati od kod je vzet. Da bi večina ljudi ki ga zdaj obsoja enostavno vedela, da gre za citat iz 'Čefurji raus'. (ste tale odstavek izrekli naglas? Morda veste foro: let's say, that... No, če ga niste, potem pa kar lepo nazaj, in glasno bhraat od začetka!)

Bi bil potem tudi to sovražni govor? Oziroma: Bi bil potem to tudi sovražni govor? (čutite razliko?)

Kot tretje pa vam nemara prihaja na misel da se postavljam v bran 'trenurkarjev', 'čapcev', 'čefurjev' in tako dalje in tako naprej.

Ne, se ne. Osebno sem prepričan, da je kar nekaj naturščik slovencev, ki bi si tudi zaslužili katerega od teh izrazov.

Pa še nekaj. Če me nameravate obtoževati sovražnega govora ali ksenofobije, vas vljudno prosim, da si prihranite trud, in todle ne svinjate.

Hvala.

Nimam kaj dodati n+1

2011-12-15T06:36:00.002+01:00

Come to Zlovenistan! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všeč kako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Tole spodaj je kopija komentarja v temle članku. Nimam kaj dodati, in če bi zmogel, bi ga napisal jaz (komentar, ne članek).

Nedavne državnozborske volitve so se po izpadu Viranta iz vodilne trojice zreducirale na dvoboj Janše in Jankovića za najodgovornejše mesto v državi. Ta dvoboj pa ni bil le političen, ampak je imel tudi simbolni pomen. Tu ni šlo le za izbiro med političnim desničarjem in političnim levičarjem, ampak predvsem za izbiro med domačim Slovencem in v tujini rojenim Srbom za vodilno mesto v državi Sloveniji. Če bi šlo za tekmo za katerokoli nižjo funkcijo v državi bi bilo etnična pripadnost nosilca funkcija precej nepomembna, mesti predsednika vlade in predsednika republike, ki državo predstavljata navzven in sta povezani z identiteto države, pa bi morali biti pridržani osebama slovenske narodnosti, saj je Republika Slovenija opredeljena kot država slovenskega naroda.

Z izvolitvijo tujerodca (to ni slabšalen izraz) na najvišje mesto v državi Slovenci sporočamo svetu, da se ne cenimo kot Slovenci, da nam naša identiteta ne pomeni nič in da nam tudi za lastno državo ni mar. Saj, če je vseeno ali je predsednik Slovenec ali tujerodec, potem je tudi vseeno ali je ta država Slovenija ali katera druga. Mislim pa, da to ni bilo večinsko razpoloženje slovenskega naroda, ko je ustanavljal lastno državo.

Verjetno so SDS pred volitvami uspavale ankete in zato ni opozorila volilcev na simbolni pomen letošnjih volitev in apelirala na nacionalno zavest in ponos slovenskih volilcev, da naj za mesto predsednika vlade, če jim že desnica Janša nista všeč, volijo nekega levo usmerjenega Slovenca, nikakor pa ne Jankovića, saj je nedopustno, da bi nas vodil tujerodec in bi moral biti vsakemu slovenskemu domoljubu na čelu države sprejemljivejši Slovenec drugačnega političnega prepričanja, od političnega somišljenika, ki ni Slovenec.

No, volitve so se iztekle tako, da je v tekmi za mesto prvega človeka v državi Sloveniji Srb premagal Slovenca. Tako je v svojem prvem odzivu komentirala rezultat slovenskih volitev beograjska medijska hiša b-92, v zatohli balkanizirani Sloveniji pa taka logična razlaga velja za sovražni govor in sproži medijski linč. To je tisti občutek ponižanja, ki boli številne Slovence in ki je botroval tudi razvpitemu zapisu na spletni strani SDS. In verjamem, da Janše ne boli toliko, da je bil na volitvah drugi, kot to, da je Slovenija izbrala Srba namesto njega Slovenca.
Avtor tega zapisa se je zmotil v toliko, ker v svoji frustraciji in ogorčenju nad tem simbolnim ponižanjem slovenstva krivi južnjake, čeprav je glavni krivec nacionalna mlačnost Slovencev. Četudi so bili verjetno glasovi južnjakov odločilni za tistih 2% prednosti Pozitivne Slovenije pred SDS, pa ostaja dejstvo, da je večino glasov Janković vseeno dobil od Slovencev. Volitve so se tako spremenile v plebiscit proti Janši s čimer je triumfiralo ideološko načelo nad narodnim, namesto da bi bilo obratno - zmagal je človek, ki je ideološko "naš", čeprav tujerodec, zavrnjen pa je bil Slovenec zato, ker ni bil ideološko "naš". Iz tega vidika se lahko reče, da so letošnje volitve predstavljale simbolni pljunek na vrednote naše osamosvojitve in vsa prizadevanja za slovensko samobitnosti v zgodovini, ki so bila uspešna kadar je bil občutek skupne pripadnosti slovenskemu narodu močnejši od ideoloških in drugih razlik med Slovenci.

In naj se Janković zaveda, da ga bo ta občutek ponižanosti in razžaljenosti številnih Slovencev spremljal vse dokler se bo nahajal na čelu Slovenije in da bo zato ker ni naš, na premierskem položaju deležen hujših kritik in več nagajanja in polen pod noge, kot pa če bi bil na njegovem mestu Slovenec. Lahko smo in tudi prav je, da smo zavedni Slovenci strpni do sodržavljanov drugih narodnosti, a to vseeno ne sme biti ovira, da ne bi branili slovenskega bistva in značaja naše domovine, ki se simbolno in tudi praktično izraža tudi v tem, kdo je na čelu naše države. Enostavno, ta škandal, da nam Slovencem v naši lastni državi komandira Srb, če je že do njega prišlo, mora trajati čim manj časa in je zato treba uporabiti vsa legalna sredstva, da Janković ne postane predsednik vlade, če pa že, da njegova vlada čimprej pade in pride namesto nje taka, ki jo bo vodil Slovenec.

Kakorkoli že, v zgodovinskih knjigah, volitve 2011 ne bodo zapisane kot dogodek na katerem smo Slovenci pokazali, da smo dostojni nasledniki rodov, ki so nam omogočili nacionalni obstoj in lastno državo. In to je bilo tudi najbolj žalostno pri teh volitvah.

2011-12-04T20:42:00.003+01:00

Za nedeločen čas ukinjam objavljanje na blogu, ker ne zasluži več svojega naziva.

Slovenije ni več. In te volitve so bile ukradene.

Hura za Švico! Naša (nova) vlada bo pa itak nastavila rinčke.

2011-12-04T12:19:00.004+01:00

Come to Zlovenia! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Imamo še par slovenskih slovencev!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Spravite Stranko Slovenskega Naroda v parlament. Kaj pa SPLOH lahko še izgubite?
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Tole je kopija objave s spletne strani revije Joker.

Švica potrjuje, da je piratstvo za osebno rabo legalno (Objavil Quattro, 03.12.2011)

Švica je bila ena od redkih držav, v kateri sesanje avtorskih vsebin s spleta ni bilo opredeljeno kot prekršek ali kaznivo dejanje. To je šlo v nos nosilcem avtorskih pravic, ki so pritiskali, naj vlada naredi kaj v tej smeri. Izvedena je bila študija, in rezultati so bili predstavljeni prejšnji teden. Na žalost zabavne industrije so pokazali, da dolvlečenje torentov za njihove izgube ni krivo.
Še več, podobno, kot je povedala že študija na Nizozemskem, katere metodologijo so povzeli Švicarji, a jo še nekolikanj razširili, so švicarski domači pirati hkrati dosti bolj pogosti obiskovalci kina, koncertov in kupijo več iger. Piratiziranje ne zmanjša količine denarja, ki jo namenijo za legalne nakupe zabavnih vsebin, kvečjemu ga poveča, saj so uporabniki tako izpostavljani večjemu številu kvalitetnih naslovov, ali pa glasbenih skupin, za katere drugače sploh ne bi slišali.
Študija se je ukvarjala tudi s protipiratsko zakondajo v sosednjih državah, recimo francoskim zakonom, ki predvideva odklop internetnega priljučka po treh prekrških, in ugotovila, da je cenovno nevzdržen, poleg tega, da krši temeljne človekove pravice. Zato so prišli do logičnega zaključka, da svoje zakonodaje glede zasebne rabe sandokanske robe ne kanijo spremeniti. Ob tem so poslali jasno sporočilo industrijskim lobijem, da naj se prilagodijo novim tržnim razmeram, saj so zapisali, da je vsaka nova tehnologija, kot je recimo distribucija prek interneta, na nek način zlorabljena, a da je to cena, ki jo plačujemo za napredek. Zmagovalci bodo tisti, ki bodo to znali spremeniti v svojo korist, kdor pa se bo oklepal starih poslovnih metod, si zasluži, da propade. Nemara je to tudi dobra smernica za našo novo vlado?

No, meni so po gornjem branju pred oči pokleknili naši krivohrbtni (prihodnji) predstavniki oblasti in brez sramu nastavili riti, ter iztegnili roke. Daš - dam!

Kdaj torej lahko pričakujemo, da bo v zloveniji nekdo zaprt zaradi tega ker ima pol diska DL muviz from torrentz, poleg tega pa vsaj 100 originalnih DVD-jev? Kdaj, no? Žrtev prosim samo tole: naj bo odkrita, in naj izkušnjo objavi na internetu. In mi pošlje link.

Če bo namreč kaka inšpeckcija (po)drkala pri meni naj me o tem prosim predhodno obvesti, ker bi rad dogodek posnel in objavil - skupaj z dejanskim stanjem obeh strani in vso vpleteno dokumentacijo. Brez skrbi, inšpektorji, vse vam bo na voljo. Vseh desetnajst diskov kar jih imam.

Samo riti pa ne nameravam nastavljati.

Volk brez tožbe: sedemnajsto poglavje

2011-12-02T21:50:00.003+01:00

Nazaj Naprej

Navkljub budnemu opazovanju ki se je zavleklo daleč v julij k mojemu volčjemu znanju nisem imel dodati kaj dosti. Ker so volčiči naglo rasli in so seveda zahtevali vedno več hrane, so bili George, Angelina in Albert prisiljeni izrabljati večji del njihovega časa in moči na lovih daleč proč od njih. Iskanje hrane mladičem je postalo izčrpljujoče, zato so tisti kratek čas, kar ga jim je preostajalo, večinoma prespali pred brlogom.

Nekega dne so volkovi pokonačali karibuja prav blizu svojega prebivališča, in ta priročna zaloga hrane jim je omogočila nekaj dni dopusta. Prihodnje noči se niso podali lovit, temveč so ostali doma in počivali.

Naredilo se je prekrasno in toplo jutro, in ozračje umirjene utrujenosti je, kot je kazalo, objelo vse tri volkove. Angelina je sproščeno poležavala na skalah opazujoč pri tem poletni brlog, George in Albert pa sta počivala v peščenih ležiščih na nanosu. Edini njihovi znaki življenja v tem dolgem jutru so bili občasna menjava položajev in kak občasen lenoben pogled po pokrajini.

Šlo je že na poldne, ko se je Albert predramil, in se odpravil k zalivu na požirek. Zatem je kako uro ali dve 'na pol' lovil ribe, nato pa se je odpravil nazaj v posteljo. Ko je bil na pol poti, se je moral olajšati - napor, ki ga je, kot je bilo videti, povsem izčrpal, pa se je vdal, in se na mestu stegnil po tleh. Kmalu se je umiril in zaspal.

To pa nekomu ni ušlo. George je ležal z glavo na prednjih šapah, in občasno je spremljal napredek prijateljeve ribiške ekspedicije. Ko se je Albert zgrudil v spanec, je George vstal. Pretegnil se je, na široko zazehal, in se z lenobno brezbrižnostjo odpravil na sprehod do ležečega Alberta. Brezciljno, se je zdelo, samo vsake toliko časa je ovohal kak grmiček ali mišjo luknjo, dvakrat pa se je usedel in se popraskal. Vsekakor pa Alberta ni izgubil izpred oči - in ko se je priklatil kakih 15 metrov daleč od njega, pa se je njegovo obnašanje dramatično spremenilo.

Spustil se je v čepeč položaj, da je bil videti kot mačka na zalazu, in se pričel - tako je bilo videti - z resnimi nameni počasi premikati proti Albertu. Napetost se je stopnjevala in zalotil sem se, da se v pričakovanju razpleta na vso moč oklepam teleskopa, sprašujoč se pri tem, kaj neki je povzročilo Georgovo nenadno preobrazbo. Se je popolna družinska harmonija naposled le porušila? Se je Albert po volčjem zakoniku morda pregrešil, in bo za to moral krvavo plačati? Vsaj tako je kazalo.

Z neskončno previdnostjo se je George spečemu kradel bliže in bliže. Ko je bil še kake tri metre proč od Alberta - ki je spal kot ubit - je George pokrčil zadnje noge, nato počakal nekaj trenutkov da bi užil polno radost trenutka, nato pa se v orjaškem skoku in z grozljivim rjovenjem pognal v zrak.

Udarec sedemdesetih kil težkega padajočega volka bi moral iz Alberta iztisniti poslednjo sapico, a malce mu je je še ostalo - kajti od sebe je dal popolnoma nov in moji zbirki volčjih zvokov neznan glas. To je bil cvileč revsk strahu - približno tak kot je tisti, ki ga da od sebe ženska, ko jo v gneči neznanec uščipne v zadnjico.

George se je v begu pognal proč, Albert pa si je na vso moč prizadeval, da bi vstal.

Pričel se je lov, in videti je bilo, da gre na življenje in smrt. George se je zaletel proti vrhu nanosa kot bi ga lovili vsi hudiči, Albert pa mu je sledil z grenkobno in divjo odločnostjo. Divje sta se
preganjala sem ter tja, gor in dol, do skrajnih meja svojih moči.

Ko sta pridivjala mimo poletnega brloga, je Angelina planila pokonci, na hitrico precenila položaj, nato pa se z vnemo pridružila lovu. Možnosti so zdaj bile dva proti ena v Georgovo škodo, povrhu pa se ni mogel več izmikati, temveč je bil prisiljen bežati v ravni črti navzdol po nanosu, prek mahovja po dnu in naprej vzdolž obale zaliva.

Na začetku zaliva je stala velikanska razcepljena skala. George se je pognal skozi njeno razpoko, ter se obrnil s tako naglico da so pesek in kamenčki kar frčali izpod njegovih šap, zatem pa naredil oster ovinek okoli skale. Bil je ravno dovolj hiter, da je od strani prestregel Angelino. Brez pomišljanja se je vrgel naravnost nanjo, in jo prevrgel na hrbet s tako silo, da je ležeča na tleh naredila kaka dva metra.

George se je enega zasledovalca za nekaj časa otresel, a izgubil je vso prednost. Preden je utegnil storiti karkoli, je bil Albert pri njem, in spopadla sta se. Angelina se je pobrala, in se pridružila ravsanju.

Boj od blizu se je končal nenadno kot se je pričel, in volkovi so se ločili, se otresli, ovohali z naglo mahajočimi repi, potem pa se v drncu napotili nazaj proti brlogu, in kar videti jim je bilo, da so prejle vsi trije nadvse uživali.

Takele zabavne dogodivščine so bile med volkovi bolj redke, čeprav sem nekajkrat videl, kako je Angelina Georga, ki se je vračal iz nočnega lova, pričakala v zasedi. Takrat se je skrila in ko je bil že skoraj poleg nje, je skočila nanj. On je bil vedno videti iznenaden, a to bi si jaz lahko le domišljal, kajti v večini primerov bi ga njegov voh moral opozoriti na njeno bližino. Ko je bilo presenečenja konec, se je Angelina nežno podrgnila ob svojega druga, ga objela s prednjima šapama, se vrgla na tla pred njim z nekoliko dvignjenim zadnjim delom, ali pa švignila na njegovo stran, ter ga ljubeče butnila v pleče. Vse skupaj je delovalo kot nek zasebni obred dobrodošlice.

Še en julijski dogodek mi je ostal v spominu in o njem sem dosti razmišljal. Čeprav je Angelina pogosto odhajala s samcema na lov, se je včasih le zgodilo, da je ostala doma in enkrat je ob tej priložnosti dobila obisk.

Bilo je že precej čez polnoč in dremal sem v svojem šotoru, ko sem zaslišal zatuliti volka, ki se je oglašal ne prav daleč nekako iz južne smeri. Klic se je čudno slišal, pridušen je bil in brez vibracij. Ves zaspan sem vzel v roko daljnogled, in mu poskusil najti izvor. Naposled sem odkril dva tuja volka, ki sta sedela na moji strani zaliva in natančno nasproti volčje peščine.

Odkritje me je v trenutku prebudilo, kajti domneval sem, da je ozemlje volčjega klana - kar se je tikalo drugih volkov - nedotakljivo. Vedel sem, da je Angelina doma, kajti nedolgo pred tem sem jo videl vstopiti v globel, in nadvse me je zanimalo kako se bo odzvala na ta vdor.

Ko sem daljnogled obrnil proti izteku globeli (teleskop se na nočnih opazovanjih kot je bilo tole ni tako dobro obnesel), je bila že tam, in bila je obrnjena proti tujcema. Prežala je, z glavo uperjeno naprej, z našpičenimi ušesi, rep pa je stegnila nazaj kot kak seter.

Nekaj minut se nihče ni premaknil ali oglasil; nato je eden od tujcev spet na kratko zatulil, tako kot sem ga slišal prvič. Angelina se je takoj odzvala. Pričela je počasi mahati z repom, in njena napetost je vidno popustila. Nato je v drncu stekla na rob nanosa, ter ostro zalajala.

Zavedam se, da glede na tisto kar piše v knjigah volkovi (in haskiji) naj ne bi lajali, toda lajež Angeline je bil lajež in nič drugega. Takoj ko sta ga tujca zaslišala, sta se pognala na noge, in po obali zaliva naokrog stekla proti nji.

Angelina ju je prestregla kake četrt milje od brloga. Nepremična je čakala, da se ji volkova približata, in ustavila sta kake dva ali tri metre pred njo. Slišal nisem ničesar, toda repi vseh treh volkov so pričeli počasi mahati naprej in nazaj in po kaki minuti tega izražanja dobrodošlice je Angelina stopila naprej in se ovohala s tujcema.

Kdorkoli naj bi onadva že bila, sta bila očitno dobrodošla. Ko je bilo pozdravnih ceremonij konec, so vsi trije stekli proti poletnemu brlogu. Na robu globeli se je eden od tujcev pričel ruvati z Angelino, in igrala sta se nekaj minut, a na veliko bolj nežen način kot se je recimo Angelina igrala z Georgem ali le-ta z Albertom.

Med tem se je drugi tujec mirno napotil v globel kjer so bili volčiči.

Žal nisem mogel videti, kaj se je v globeli dogajalo; vsekakor pa Angeline ni vznemirjalo, kajti ko sta s prijateljem igro končala, je odšla na rob globeli, potem pa tam obstala in gledala dol, mahajoč z repom tako naglo kot je še nisem videl.

Tujca nista ostala prav dolgo. Čez dvajset minut se je oni drugi spet pojavil na robu globeli, sledilo je ponovno medsebojno ovohavanje vseh treh, nato sta se tujca obrnila proč in se odpravila v tisto smer iz katere sta prišla. Angelina ju je spremila kos poti, skakaje najprej okoli prvega, in nato še okrog drugega. Šele ko sta v zalivu zavila vstran proti zahodu, se je odpravila domov.

Ko sem Ooteku povedal kar sem videl, ni bil niti najmanj presenečen, čeprav bi rekel da si ni znal razložiti MOJEGA presenečanja. Konec koncev, je poudaril, ljudje obiskujejo druge ljudi; kaj naj bi bilo torej čudnega v tem, da volkovi obiskujejo druge volkove?

Imel me je.

Na tej točki se je v debato vmešal tudi Mike in me prosil, naj čudna tuja volkova opišem. Storil sem to kot sem najbolje zmogel, in pokimal je.

"Verjetno sta prišla iz tropa ki je v Skriti dolini (Hidden Valley, op. prev.)," je rekel. "Kake tri ali štiri milje proč na jugu so. Dostikrat jih opazim. Dve volkulji in en samec, ter nekaj volčičev. Mislim da je ena od volkulj mati volkulje ki jo ti imenuješ Angelina, druga pa je morda Angelinina sestra. Vsako jesen gredo skupaj na jug."

Nekaj minut sem o tem premišljal v tišini, nato pa vprašal:

"Če je ena od volkulj skupaj s samcem, mora biti druga stara devica. Katera njiju misliš bi bila to?"

Mike me je zamišljeno in na dolgo pogledal.

"Poslušaj," mi je rekel, "kdaj misliš pa kaj oditi od tod in domov, a? Mislim da si že prekleto preveč časa tukaj."

Temnice in zmaji: pustolovščina za pokušino

2011-11-30T07:00:00.011+01:00

Come to Zlovenia! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Imamo še par slovenskih slovencev!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Spravite Stranko Slovenskega Naroda v parlament. Kaj pa SPLOH lahko še izgubite?
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Tole je prevod pustolovščine iz Priročnika za junake, ki ga dobite v Paizovi škatli Pathfinderja za začetnike (ali pak preko torenta), in lahko se nanjo podate sami.

Vir: paizo.com

Rad bi samo, da bi moji bralci dobili nek začetni vtis o Temnicah & Zmajih, kajti ne zdi se mi prav, da večina zlovenije ob omembi igranja fantazijskih iger zgolj zamahne z roko in blekne kaj v smislu "bah, to je za otroke." Ker slednje sploh ni res.

Slik žal ni, čeprav je dokument z njimi razkošno opremljen. Je pa pisan za popolne začetnike. V njem so zajete vse bistvene prvine igranja RPG (domišlijskih vlog).

P.S., 1.12.2011: Po branju priročnika za pustolovce (trenutno berem priročnik za Mojstra igre) lahko dotično zadevščino RPG vonabijem (wannabe; tisti, ki bi to rad bil) zgolj toplo priporočim. Vsak bodoči RPG-jevec bi moral začeti s tema dvema dokumentoma (žal v zlovenštini ne obstajata) - priporočam pa tudi nakup celotnega paketa (38 OJR na E-bayu) - , kajti v 'tapravih' buklah so stvari zapisane v obliki ki presega začetniške RPG veščine.

Vsaj moje je.

Če se boste (vsaj) poskusili kot junaški pustolovec (hura!), boste za igranje potrebovali:

list papirja in pisalo
polihedralne kocke za igranje temnic (dobite jih recimo v ljubljanski Črni luknji (slabe 3 OJR) ali preko spleta, obstaja pa tudi aplikacija za pametne telefone; na ajfonih se imenuje RollDice)

Začnite na prvi točki, in sledite navodilom. Večina točk vam bo v nadaljevanju velevala, da nadaljujte drugje, ali pa vam bo ponudila nekaj možnosti. Berite le tisto v kar vas usmerijo navodila. Od vaše izbire je odvisno ali bo vaš lik preživel ali umrl. Zatorej izbirajte z modrostjo!

Kocke ki jih boste potrebovali za igro:

štiristrana (kratica: d4)
šeststrana (d6)
osemstrana (d8)
dvajsetstrana (d20)

Si pogumen bojevnik ki prihaja iz mesta po imenu Peščenica , iz dežele ki se imenuje Varisija, katera leži ob obalah Uparjenega morja. Življene v tem malem mestu je preprosto, a tudi trdo - okoliška divjina je polna goblinov in drugih pošasti. V zadnjem času pa pošasti postajajo vedno bolj predrzne, kajti odnašajo otroke in drobnico iz obrobnih kmetij. V obupu se prestrašeni meščani za varstvo in pomoč obrnejo nate. Prijazna županja, po imenu Kendra, ti obljubi sto zlatnikov za nagrado, če počistiš bližnjo temnico in opraviš z bitji ki, tako pravijo, v nji prebivajo.
To bo nevaren opravek, a v svojem srcu veš, da boš nalogi kos. Pobereš kar imaš - verižno srajco in očetov meč - in odpraviš se v gozdove, po na hitrico narisani karti ki si jo dobil od županje. Po nekaj urah hoje prideš do zapuščene vzpetine. In naravnost pred tabo je temačen vhod v rov. To mora biti temnica!
Ko si zbral pogum in vstopil, nadaljuj na točki 9.
Napotiš se nazaj v sobo kjer si se prvič spopadel z goblinom, in se obrneš proti hodniku na zahodu iz katerega smrdi po plesni.
Če si ta hodnik že raziskal, pojdi na točko 16.
Če ga še nisi, pojdi na točko 4.
Obrneš se in pobegneš pred strašnim okostnjakom, čigar ogabni smeh ti sledi, med tem ko se opotekaš nazaj skozi hodnike. Naposled dosežeš vhod in sladko varstvo svetlobe. Ko si prišel do sape se odločiš, da imaš dovolj. Pokončal si pošast in preživel večje nevarnosti kot katerikoli od vaščanov - in za danes je pustolovščine dovolj. Zbereš dragocenosti kar si jih našel, in se odpraviš nazaj v mesto, katerega obronke dosežeš ob sončnem zahodu.
V spremstvu množice meščanov takoj odideš mestno hišo, kjer županji poveš kako je bilo. Če je že večina ljudi vesela da si se vrnil živ in zdrav, pa županja in ostali ostanejo v skrbeh zaradi še večje nadloge, ki je ostala v temnicah. Županja ti izroči polovico nagrade, 50 zlatnikov, in reče, da te bo druga polovica čakala, če bi se odločil pustolovščino nadaljevati in nalogo dokončati - nemara pa boš s 50 zlatniki bolj samozavesten, saj si lahko kupiš še kak zdravilni napoj kot je bil tisti ki si ga našel pri goblinu?
Mrmrajoč se vaščani porazgubijo, pohitijo na svoje domove in zaklenejo vrata. Kajti noč prihaja...
Če bi se rad vrnil v temnico in dokončal kar si začel - morda potem ko boš zapravil tistih 50 zlatnikov za še en zdravilni napoj ki učinkuje enako kot tisti na točki 13 - pojdi na točko 9.
Če ne, pa je igra končana.
Plesnivi vonj postaja ob vsakem koraku po zahodnem hodniku močnejši. Po kakih 15 metrih se hodnik konča s preprostimi lesenimi vrati, ki napol odprta napol zapirajo sobo za njimi.
V sobi je velika kletka z železnimi rešetkami v katere dno je pokrito s plesnivim senom. Na njem leži fantič iz Peščenice, eden od otrok, ki so jih pogrešili ob nedavnem goblinskem napadu. Videti je sestradan in njegova koža je pokrita z modricami. Na nasprotni steni kak meter od tal na kavlju visi velik ključ, ravno dovolj visoko je, da ga goblin lahko doseže. Kaže, da fant spi.
Če boš snel ključ iz kavlja, pojdi na točko 11.
Če boš fanta zbudil in se z njim pogovoril, pojdi na točko 22.
Če boš fanta pustil pri miru in odšel iz sobe, pojdi na točko 14.
Prehod se konča v veliki sobani z obokanim stropom. Stopnice na nasprotni strani sobane vodijo na majhno teraso. Na nji lahko vidiš zlat prestol, ki je okrašen s sijočimi rubini in diamanti.
Na njem sedi okostnjak, ki je oblečen v starodavni, a rjast kraljevski oklep, v sklenjenih koščenih rokah pa drži nenavadno sijoč meč. Nenadoma se okostnjakova glava obrne naravnost proti tebi, in njene očesne votline zažarijo v rdečem plamenu. Ko dvigne meč in ga uperi proti tebi, se njegova usta odpro v strašnem smehu.
"Tako torej," zahripa z glasom skal ki se drgnejo druga ob drugo. "Vaše zanikrno mesto je nadme poslalo borca. Kako lepo od njih. Ko si že pokončal mojega goblinskega služabnika, je edino pravično da se mi pridružiš - v smrti!"
V hreščečem smehu okostnjak vstane in se začne premikati proti tebi, ter zavihti svoj meč.
Če boš okostnjaka napadel, pojdi na točko 20.
Če ga boš napadel s kakim drugim orožojem ki si ga našel, pojdi na točko 15.
Če si pobegnil proč, pojdi na točko 3.
"Hvala vam," izdavi fant, ko odpreš vrata njegove kletke. "Tukaj sem že več dni. Takjo grem proč od tod, a če vi greste naprej, le pazite. Globje v temnicah je nekaj še veliko bolj groznega - goblini ga kličejo Kralj Okostnjak. Nate, dam vam mojo gorjačo." Fant odgrne slamo in ven potegne orožje ki je videti kot po vrhu okovana gorjača. "Uspel sem jo skriti za hrbet pod srajco , preden me je ujel goblin. Zdi se mi da jo boste potrebovali za tisto kar se že skriva tam doli. Srečno!"
Ko fant to izreče, steče iz temnice, in se odpravi domov k družini.
Zapiši, da imaš gorjačo - kasneje ti utegne priti prav.
Ko si to zapisal, pojdi na točko 14.
Čeprav se ne moreš otresti čudnega občutka da je nekaj narobe, se zbereš, in nadaljuješ pot. Tedaj pa stopiš na rumen madež. Zasliši še glasen šum, in nenadoma je zrak poln rumenega prahu, ki ti sili v usta in nos. To so plesnive spore, in pričneš se daviti in kašljaš, oči se ti zasolzijo, in tvoje roke izgubljajo moč. Lahko greš naprej, a spore so te oslabile. Zapiši "oslabljen". Ko se prah poleže in je skozi rumeno obarvane solze mogoče videti, se odpraviš proti razpoki na koncu sobe. Tam res odkriješ prehod. Migotava svetloba sije tam spredaj, spremlja pa jo rožljanje suhih kosti.
Če greš naprej poti hodniku, pojdi na točko 5.
Tla in strop sobe sta črna od saj, a past se je sprožila že prej, in ni več nevarna. Lahko greš samo dalje, naprej pod zlodjevskim kipom, in dol po stopnicah v temo.
Pojdi na točko 10.
Znajdeš se v temnem, s prahom pokritem hodniku in greš dalje v globino. Luč na vhodu hitro pojema v šibak sij, in prižgati moraš baklo da si svetiš na poti. V migotavi svetlobi lahko vidiš, da se hodnik spredaj odpre v sobo. Slišiš lahko tiho grčanje in potegneš meč iz nožnice.
Nenadoma tvoje oči opazijo premikanje - kupček cunj v kotu se požene pokonci, in prikaže se hudobni goblin z bradavičasto zeleno kožo in glavo kot lubenica. Njegovo smrdeče oblačilo je pokrito s krvavimi madeži, v roki pa še vedno drži pečeno bedro ukradene ovce. Zarenči nate in napade!
Zdaj se boš spopadel. Veš, da je goblin zlobno in zlo bitje, ki ga moraš ubiti preden bo on ubil tebe. Oba pričneta izmenično napadati drug drugega. Napadeš tako, da vržeš dvajsetstrano kocko (kratica je d20), kateri se doda napadalni bonus (glej spodaj). Če je vsota enaka ali višja od goblinovih oklepnih točk (kratica je AC), si mu zadal udarec in s tem poškodbo. Točke poškodbe (glej spodaj) se odštejejo od goblinovih življenskih točk (oziroma hp). Da boš goblina premagal, moraš njegove hp spraviti na 0 ali manj. Nato pride na vrsto goblin, ki vrže kocko proti tvojim AC (in te poškoduje). Če zbije tvoje HP na 0 ali manj, umreš ti.

Tvoj napadalni bonus: +5
Škoda ki jo zada meč: 1d8+2
Tvoje AC: 16
Tvoje HP: 12

Goblinov napadalni bonus: +1
Škoda ki jo zada kratek meč: 1d4
Goblinove AC: 13
Goblinove HP: 6

Spopad poteka v rundah. V vsaki rundi imata ti in goblin po en napad. Začneš vedno ti. Vrzi d20 in rezultatu prištej svoj napadalni bonus (+5). Če je vsota enaka ali večja od goblinovih AC (13), si ga zadel in mu z mečem zadaš 1d8+2 (met osemstrane kocke + dve točki) poškodb (goblinove HP tudi beleži sproti). Nato goblin napade tebe. Vrzi d20 za njegov napad in dodaj njegov napadalni bonus (+1). Če je seštevek enak ali višji od tvojega AC (16), te je goblin zadel in ti s kratkim mečem zada 1d4 (samo met štiristrane kocke) poškodb (odštej jih od svojih HP in rezultat zabeleži). Napadati morata drug drugega dokler bodisi ti, bodisi goblin ne podležeta poškodbam (HP je 0 ali manj).
Če imaš HP 0 ali manj, si premagan. Pojdi na točko 17.
Če ima goblin HP 0 ali manj, si ga premagal. Pojdi na točko 13.
Prastare stopnice so spolzke od vlage. Na dnu se končajo pred veliko naravno votlino, ki je polna kapnikov. Na tleh lahko vidiš plitve bazenčke vode in na oddaljeni steni veliko razpoko, ki je videti kot prehod.
Ko prečkaš sobo se ti zdi, da je nekaj narobe. Ustaviš se in pogledaš naokrog.
Skrivnost boš razkril s preverjanjem veščine. Vsak lik ki sodeluje v igri ima nekaj veščin, ki predstavljajo pustolovčevo izurjenost. Zdaj boš preveril veščino, ki se imenuje Zaznavanje in ti omogoča, da opaziš stvari, ki so prikrite. To napraviš tako, da vržeš 1d20 (eno dvajsetstrano kocko) in ji dodaš bonus te veščine. V tem primeru je tvoj bonus veščine zaznavanja +4.
Če je skupek testa 12 ali več, pojdi na točko 19.
Če ni tako, pojdi na točko 7.
Snameš ključ iz kavlja. Z njim bi morda lahko odklenil fantovo kletko. Ti si njegovo edino upanje za pobeg.
Če boš fanta zbudil in se pogovoril z njim, pojdi na točko 22.
Če ga boš pustil pri miru in odšel iz sobe, pojdi na točko 14.
Velika soba je skoraj prazna, iz stropa visijo pajčevine. Na drugi strani nad odprtim izhodom vidiš srhljiv kip hudiča. Na tleh leži nekaj zlatnikov. Skozi odprtino vrat je pogled na stopnice ki se spuščajo globje v temnico.
V sobi ni nikogar, zato se odpraviš proti stopnicam, med potjo pa pobiraš zlatnike. Na pol poti pa se tvoja noga ujame v žico ki nenadoma iz hudičevih ust naravnost proti tebi sproži ognjen curek!
Padel si v past, ki je pogosta nevarnost v temnicah. Past samodejno sproži napad proti tvojemu liku. V tem primeru vate bruhne stožec ognja. Ogenj napolni vso sobo, te zadane, in ti povzroči 6 točk poškodb. Tvoj edini up je, da se dovolj hitro poženeš iz sobe in se tako poškodbi deloma izmakneš. Temu se reče rešilni met. Opraviš ga tako, da vržeš d20 in prišteješ 2 točki. Če je rezultat enak ali višji stopnji težavnosti (ali DC) pasti, dobiš le še polovico poškodb. DC ognjene pasti je 11 točk, torej če je tvoja vsota 11 ali več, si se uspel izmakniti ognju in od svojih HP odšteješ le za 3 točke poškodb. Past je potem sprožena in ni več nevarna.
Svoje HP spet zabeleži.
Če je past tvoje HP spravila na 0 ali manj, te je ubila. Pojdi na točko 17.
V nasprotnem primeru si še živ. Pojdi na točko 21.
V obupu s poslednjim zamahom goblina preslepiš in mu rezilo zadereš v prsi. Goblin v bolečini in jezi poslednjič zarenči, nato se njegove izbuljene oči zapro in mrtev se zgrudi na tla. Pregledaš njegovo smrdečo mošnjo ki jo ima za pasom (ne tisto med njegovimi nogami! kom.pr.), in v nji najdeš 7 zlatnikov, ter stekleničko v kateri je tekočina rdeče barve. Na zamašku piše "ozdravi". To mora biti zdravilni napoj!
Poškodbe ki ti jih je goblin zadal ti ostanejo in pazi da jih zabeležiš. Napoj lahko spiješ kadarkoli med igro, in vrnil ti bo 8 življenskih točk. Vendar pazi: tvoje HP ne morejo preseči največje vrednosti (ki v tvojem primeru znaša 12 točk). Če bi hotel napoj izpiti med spopadom to sicer lahko storiš, a potem nasprotnika ne moreš napasti (kar pomeni, da te pošast napade dvakrat zapored). Zapiši "zdravilni napoj +8 hp", in ga prečrtaj ko ga uporabiš. Napoj lahko piješ le enkrat.
Pogledaš naokrog in vidiš, da je soba prazna, vendar jo na dve strani zapuščata hodnika ki peljeta globje v temnico.
Vzhodni hodnik je poln pajčevin in videti je, da že dolgo časa ni bil uporabljen. Če greš po njem, pojdi na točko 18.
Iz zahodnega hodnika smrdi po senu in plesni, a je brez pajčevin. Če greš po njem, pojdi na točko 4.
Obrneš se, in se odpraviš po hodniku nazaj in navzgor v sobo, kjer leži mrtvi goblin. Zdaj greš lahko samo še na vzhod, navzdol po pajčevinastem hodniku.
Ko stopiš v hodnik, pojdi na točko 18.
S fantovim opozorilom v ušesih pustiš meč v nožnici in zgrabiš gorjačo. Čas je, da okostnjaka naučiš kozjih molitvic.

Tvoj napadalni bonus: +6
Škoda ki jo zada gorjača: 1d8+3
Tvoje AC: 16
Tvoje HP: kot so zabeležene

Okostnjakov napadalni bonus: +4
Škoda ki jo zada njegov meč: 1d8
Okostnjakove AC: 17
Okostnjakove HP: 14

Če si oslabljen zaradi spor, moraš pri svojih prvih treh napadih odšteti -2 točki. To pomeni, da je tvoj napadalni bonus +4 (in ne +6).
Z okostnjakom se spopadeta. Spopad poteka v rundah. V vsaki rundi imata ti in okostnjak po en napad. Začneš vedno ti. Vrzi d20 in rezultatu prištej svoj napadalni bonus (+6, oziroma +4 če si oslabljen). Če je vsota enaka ali večja od okostnjakovih AC (17), si ga zadel. Z gorjačo mu zlahka zadaš 1d8+3 (met osemstrane kocke + tri točke) poškodb (odštej jih od okostnjakovih HP in rezultat zabeleži). Nato okostnjak napade tebe. Vrzi d20 za njegov napad in dodaj njegov napadalni bonus (+4). Če je seštevek enak ali višji od tvojega AC (16), te je okostnjak zadel, in ti z mečem zadal 1d8 (samo met osemstrane kocke) poškodb (odštej jih od svojih HP in rezultat zabeleži). Napadati morata drug drugega dokler bodisi ti, bodisi okostnjak ne podležeta poškodbam (HP je 0 ali manj).
Če imaš HP 0 ali manj, si premagan. Pojdi na točko 17.
Če si okostnjaka premagal, pojdi na točko 23.
Prišel si nazaj v sobo s kletko (v kateri si že bil na točki 4).
Če si osvobodil jetnika, nimaš tu kaj početi. Pojdi na točko 14.
Če želiš fanta prebuditi, pojdi na točko 22.
Če bi rad vzel ključ, pojdi na točko 11.
Če želiš oditi iz sobe, pojdi na točko 14.
Podlegel si poškodbam. Ko se svet okrog tebe počasi pogreza v temo, se v poslednjih mislih spomniš svoje družine in svojih prijateljev. Obžaluješ, da jih nisi mogel zaščititi...
Čeprav si mrtev, pa prebivalci Sandpointa še vedno potrebujejo tvojo pomoč. Pustolovščino lahko znova pričneš na točki 1. Tvoje življenske točke so obnovljene, a vse kar si našel je izgubljeno, v temnicah pa se vse prične od začetka.
Ko boš pripravljen na ponoven poiskus, pojdi na točko 1.
Potem, ko z baklo požgeš pajčevine, previdno vstopiš v vzhodni hodnik. Čez kakih 10 metrov se hodnik obrne proti jugu in po nadaljnjih sedmih metrih se odpre v veliko sobano.
Če si tu prvič, pojdi na točko 12.
Če pa si tu že bil, pojdi na točko 8.
Nenadoma se zaveš, kaj te je motilo in ustaviš se sredi koraka. Prav tam kamor si hotel stopiti so tla pokrita z rumeno plesnijo. Zanjo si že slišal: zaplate rumene barve, ki uspevajo v temnih votlinah in so videti neškodljivi dokler jih kaj ne zmoti. Tedaj pa iz sebe pihnejo oblak spor ki dušijo in spravljajo v slabost nemočne popotnike če stopijo nanje. Umakneš nogo in plesen na široko obideš. Ko si nevarnosti srečno ušel, se odpraviš proti razpoki na koncu sobe , in vidiš da se odpira v prehod. Oddaljena migota svetloba, in rožljajo suhe kosti. Če si ranjen, je to primeren čas da izpiješ zdravilni napoj ki ga imaš.
Nadaljuješ pot po hodniku navzdol. Pojdi na točko 5.
Oklepajoč se meča tvojega očeta planeš na okostnjaka, pripravljen na spopad.

Tvoj napadalni bonus: +5
Škoda ki jo zada meč: 1d8-3
Tvoje AC: 16
Tvoje HP: kot so zabeležene

Okostnjakov napadalni bonus: +4
Škoda ki jo zada bojno kladivo: 1d8
Okostnjakove AC: 17
Okostnjakove HP: 6

Če si oslabljen zaradi rumene plesni iz votline prej, moraš pri svojih prvih treh napadih od svojega napadalnega bonusa odšteti -2 kazenski točki. Ta pomeni, da je tvoj napadalni bonus +3 (namesto +5)
Z okostnjakom se spopadeta. Spopad poteka v rundah. V vsaki rundi imata ti in okostnjak po en napad. Začneš vedno ti. Vrzi d20 in rezultatu prištej svoj napadalni bonus (+5, oziroma +3 če si oslabljen). Če je vsota enaka ali večja od okostnjakovih AC (17), si ga zadel. Tvoj meč lahko seka in prebada meso, ni pa učinkovito orožje proti suhim kostem in okostnjakovemu oklepu, zato mu zadaja le 1d8-3 (met osemstrane kocke - tri točke) poškodb ko ga zadane (odštej jih od okostnjakovih HP in rezultat zabeleži). Če je vsota povzročene škode manj kot 1, okostnjaka ne poškoduješ, čeprav si ga z mečem zadel. Nato okostnjak napade tebe. Vrzi d20 za njegov napad in dodaj njegov napadalni bonus (+4). Če je seštevek enak ali višji od tvojega AC (16), te je okostnjak zadel, in ti s kladivom zadal 1d8 (samo met osemstrane kocke) poškodb (odštej jih od svojih HP in rezultat zabeleži). Napadati morata drug drugega dokler bodisi ti, bodisi okostnjak ne podležeta poškodbam (HP je 0 ali manj).
Pazi: v boj se podaš z istimi HP, kot si jih imel po spopadu z goblinom in po sprožitvi pasti (a ne pozabi na zdravilni napoj, če ga še nisi izpil).
Če imaš HP 0 ali manj, si premagan. Pojdi na točko 17.
Če si okostnjaka premagal, pojdi na točko 23.
Ogenj te je nekoliko opekel, a ostal si živ. Pobral si vseh 9 zlatnikov (zabeleži jih). Ostal je le še ožgan kip, in preostane ti še pot po stopnicah ki vodijo navzdol. Slišal si že, da je v temnicah tem bolj nevarno čim globje greš vanje. Si se pripravljen spustiti še globje?
Če greš globlje v temnico, pojdi na točko 10.
Če boš šel nazaj in si pogledal še drugi prehod, pojdi na točko 2.
Fanta pokličeš, in njegove oči se počasi odpro. "Hvala bogovom," zahrope skozi razpokane in okrvavljene ustne. "Delal sem na polju ko me je goblin napadel od zadaj. Pojedel me bo. Prosim spravite me ven! Samo domov bi šel rad."
Kaj boš storil?
Če boš s ključem fanta osvobodil, pojdi na točko 6.
Če ne boš uslišal njegove prošnje, pojdi na točko 14.
S poslednjim zamahom svojega mogočnega orožja okostnjakove kosti popokajo in se zdrobijo. Skupaj z oklepom padejo na tla kot lutka ki ji prerežeš vrvice. Na tleh se pričnejo kosti drobiti v prah, oklep pa spreminjati v rjo, dokler od vsega ne ostane le še nežno lesketavi se meč. Premagal si nesmrtnega gospodarja temnice!
Ko si se razgledal naokrog se odločiš, da boš magični meč vzel, iz prestola pa izluščiš 4 diamante in 6 rubinov, preden temnico za vedno zapustiš, in se odpraviš nazaj v mesto.
Meščani te med hojo po ulicah glasno pozdravljajo. Ob tvojem boku se ponosno ziblje sijoči meč. Pred stopnicami mestne hiše županjo in vse druge ljudi navdušiš z zgodbo o svoji zmagi, nakar ti županja izroči nagrado: naphano mošnjo v kateri je 100 zlatnikov - kar je več denarja, kot si ga videl kdajkoli v svojem življenju. In še več: mestni trgovec, ki je slišal tvojo zgodbo, ti za vsak diamant ponudi 100 zlatnikov, za vsak rubin pa 50. Prav tako izveš, da je magični meč dejansko '+1 meč', ki ti za vsak napad in poškodbo doda +1 točko bonusa.
Z denarjem ki si ga dobil od županje in od prodaje dragocenosti si lahko kupiš boljši oklep, in morda tudi en ali dva zdravilna napoja. Se ti pa že pričenja dozdevati, da bi življenje junaškega pustolovca lahko bilo mamljiv obet...

KONČAL SI SVOJO PRVO PUSTOLOVŠČINO IGRANJA DOMIŠLIJSKIH VLOG IN PRIPRAVLJEN SI NA STVARITEV SVOJEGA LASTNEGA LIKA.

KAJ JE IGRANJE DOMIŠLIJSKIH VLOG?

Igranje domišlijskih vlog (RPG) je namizno igranje fantazijskih iger v katerih z ostalimi igralci prevzamete vloge junakov ki sestavljajo skupino (imenovano tudi druščina), ki se odpravi nevarnim pustolovščinam naproti. Na poti jim zgodbo pripoveduje Mojster Igre (GM), ki odloča kaj bo junake (imenovane tudi igrlalni liki, ali PC) v pustolovščini doletelo. Vse skupaj si predstavljajte kot sodelovanje v zgodbi v kateri igralci zasedajo vloge junakov, Mojster Igre pa je povezovalec, ki nadzira preostali svet. Ti, igralec, odločaš o tem kaj bo tvoj lik v igri počel, in o tem, zakaj je ona ali on pustolovski junak.

Mateja, kako se ti zdi glede vejic?

Jankovič in Kućan bratranca?

2011-11-27T15:26:00.010+01:00

Come to Zlovenia! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Imamo še par slovenskih slovencev!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Spravite Stranko Slovenskega Naroda v parlament. Kaj pa SPLOH lahko še izgubite?
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Preberite si tole, samo pazite na čeljust; da vam ne pade na tla.

Sramotenje Zlovencev ali Zokija?

OPOZORILO: link je narodnozavedno usmerjen.

Le kaj bomo vendar še izvedeli, za božjo voljo? Da se ga Katka ne zadeva?

Bratranca? Na pogled čisto mogoče...
Vir: originalna objava

Ali pa si oglejte primerjavo 'v živo'.

Dober glas seže v deveto vas.

Slab pa še dlje...

Svinjarije nagradnih iger

2011-11-25T07:52:00.001+01:00

Come to Zlovenia! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Imamo še par slovenskih slovencev!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Spravite Stranko Slovenskega Naroda v parlament. Kaj pa SPLOH lahko še izgubite?
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Tole je pravkar priletelo po mailu:

Opozorilo

Pozdravljeni!

Rada vas bi opozorila na svojo slabo izkušnjo, ki sem si jo nehote
"pridelala" sama.

V trgovini sem izpolnila listek za nagradno žrebanje za avtomobil.
Tega lahko izpolnite v Tušu, Leclerku, Nami in še kje. Listek sem izpolnila
po predpisih, ga seveda podpisala in na njem pustila svojo mobi številko. Po
tistem sem začela dobivati na telefon neka posebna "komercialna" sporočila,
ki so me doslej stala že čez 100 evrov, pa še nekaj me bodo.

Prvi mesec sem se znesku le čudila in vse skupaj celo zanemarila. Ko
pa sem naslednji mesec končno ugotovila, da nekaj ni v redu, je bilo že zelo
pozno oz. prepozno. Takoj sem klicala operaterja - v mojem primeru Simobil,
kjer mi je uslužbenka zablokirala vsa komercialna sporočila na moji
številki. In to je edini način, da se izognete tej kraji.

Včeraj sem dobila ponovno račun. Spet sem lažja za 40 evrov, saj je
bil moj včerajšnji račun okoli 60 evrov, sicer pa je bil običajno (v
"normalnih" mesecih) težak okoli 20 evrov . Ponovno sem klicala na Simobil
in jih prosila, da to krajo objavijo v medijih. Vprašala sem operaterko,
zakaj nič ne naredijo, pa mi je prijazno razložila, da je spodaj na listku
droben tisk, s katerim smo sami dovolili, da našo številko uporabjo v
komercialne namene. In tako so pred zakonom sami kriti.

In še nekaj. Operaterka mi je povedala, da je sedaj te kraje ogromno
in se hitro širi.

Samo danes sta se mi javili dve prijateljici z istimi težavami. Naj
povem, da se to ne dogaja le Simobilovim uporabnikom, temveč tudi
uporabnikom ostalih operaterjev.

Očitno pa sem bila sama ena od bolj začetnih "srečnic", ki se mi je to
zgodilo, zato to sporočilo pošiljam vsem svojim prijateljem, da lahko to
krajo pri sebi preprečijo.

Srečno

Androidni telefon? Ne me basat...

2011-11-24T23:09:00.005+01:00

Come to Zlovenia! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Imamo še par slovenskih slovencev!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Spravite Stranko Slovenskega Naroda v parlament. Kaj pa SPLOH lahko še izgubite?
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Prav danes sem se na lastne oči prepričal kdo je boljši: jabuk ali dvestomilijonti android.

Takole je bilo:

Sodelavec ima galaxy IIS. Ali pa je SII. Saj je vseeno. Nekako mu ga ni uspelo prijaviti kot modem v polknih.

Najprej je probal drugi sodelavec s polkni v sedmi inkarnaciji. In popušil.

Nato sem probal jaz v XP polknih. Prebral sem navodila. Downloadal INF fajl in ga namestil. In dobil modri zaslon smrti. VSAKIČ ko sem galaksi konektal na mojo mašino.

Nato sem lastnika galaksija in sedmice izzval, da na službenem macu moj ajfon za AP (internetno dostopno točko) usposobim v pol minute. Pozor: prisegam, da je bil moj ajfon še deviški, kar se je dotične mašine tikalo!

In zdaj mi je žal da nisem šel stavit. Kajti stavo bi dobil. :)

In veste kaj? Eden, oziroma oba izzvana že gledata cene macbookov, hehehe. In kot kaže bom imel v bodoče mir pred njima. A ne, Tomaž in Brane?

Eh, mučeniki na polknih. Nič se mi ne smilite; sami ste si izbrali svojo usodo.

Požri se, zemzung.

Apple : Android 1:0.

Volk brez tožbe: šestnajsto poglavje

2011-11-23T23:01:00.005+01:00

Nazaj Naprej

Odkar so bili volčiči preseljeni v globačo, so bili večinoma skriti mojemu pogledu, in tako sem se nekega jutra, še preden so se Angelina in oba samca vrnili iz nočnega lova, podal na skalnati parobek, okronan s smrečicami ki je kraljeval nad globeljo približno trideset metrov stran. Iz severovzhoda je pihljala le rahla sapica, zatorej je bilo malo verjetno, da bi me volk v brlogu, ali na poti proti njemu, lahko zavohal. Namestil sem se med smrečice in pričel opazovati dno globeli.

Dno (kakih trideset metrov dolgo in deset široko) je bilo prekrižano s sledovi. Med tem ko sem gledal, sta se iz zmešnjave razstresenih skal pod eno od sten globače pojavila dva volčiča in po prehojeni stezi odlomastila proti potočku. Postavila sta se drug poleg drugega in potopila njuna zaobljena obraza v vodo, pri tem pa mahala s svojima repkoma.

V preteklih tednih sta precej zrasla, in zdaj sta bila približno enake velikosti kot kak svizec. Bila sta tako zavaljena, da so se njune noge zdele pritlikave, njuna puhasta kožuha pa sta ju delala še bolj okrogla. V njiju še nisem zapazil gibčnosti in utelešene veličastnosti, ki sta odlikovali njune starše.

Niže ob strugi se je pojavil še tretji volčič, ki je s seboj vlekel dodobra oglodano karibujsko lopatico. Renčal je nanjo kot bi bila živa in nevarna, in ko sta ga druga dva zaslišala, sta dvignila svoja namočena gobčka in odskakljala v njegovo smer.

Pričela se je igra "ena za vse", in zrak je napolnilo renčanje volčičev ter vmes kak ostri bevsk, ko je katera od zverinic zadrla svoje ostre zobe v nogo druge. Pojavil se je še četrti mladič, in se z navdušenim cviljenjem vrgel v spopad.

Po kakih petih minutah medsebojnega boja je globel preletel krokar, in ko je njegova senca zdrsnila mimo volčičev, so ti kost spustili in pohiteli v zavetje. A to je moralo spadati k igri, kajti takoj so se spet pojavili in niti najmanj ni bilo videti, da bi se kaj bali. Dva sta pograbila kost, ostala dva pa sta se napotila k mahu in pričela stikati za mišmi.

Prav tedaj pa se je vrnila Angelina.

Tako sem bil zaposlen z opazovanjem volčičev, da se nisem zavedal njene prisotnosti, dokler nisem čisto blizu zaslišal globokega javska. Zaslišali so ga tudi volčiči, in vsi skupaj smo zasukali glave in zagledali Angelino na robu globače. Volčiči so v trenutku prenehali z igro in so v vznemirjenju pričeli vreščavo bevskati, eden od njih pa se je celo postavil na svoji zadnji okrogli nogi in s prednjima v veselem pričakovanju mahal po zraku.

Angelina jih je gledala sekundo ali dve, vsa dostojanstvena in ljubka, nato pa preskočila rob in stekla navzdol proti mladičem, ki so jo pričeli nemudoma nadlegovati. Vsakega je ovohala, nekatere pa pri tem obrnila na hrbet, nato pa se je zgrbila in se pričela daviti.

Čeprav bi moral vedeti kaj bo sledilo, na to nisem bil pripravljen, in za grozljiv trenutek sem pomislil, da je požrla strup. A nič takega ni bilo. Po nekaj krčevitih sunkih je iz gobca izpustila kot je kazalo zadnjih pet kil napol prebavljenega mesa, nato pa se pognala stran, se ulegla in opazovala mladiče kako so se ga lotili.

Če je mene takale jutranja dostava mesa naredila nekoliko občutljivega, pa se mladiči niso pustili motiti. S pravo volčjo požrešnostjo so se zakadili proti zajtrku, Angelina pa jih je popustljivo opazovala, brez kakih namenov da bi jih naučila lepiših manir.

Ko so pozajtrkovali - in pustili niso niti koščka, so volčiči - napihnjenih trebuhov - popadali po tleh, in videti jim je bilo, da tisti trenutek niso bili sposobni ušpičiti prav ničesar.

Pritisnila je vročina poletnega jutra in vsi smo postajali omotični. Zelo hitro sem ostal edini buden, in zelo težko mi je bilo tako tudi ostati. Želel sem si malce več udobja in se pretegniti, a se nisem drznil premakniti, kajti bil sem tako blizu volkov in tišina je bila tako popolna, da bi slišali tudi najmanjši zvok ki bi ga pri tem povzročil.

Nemara je nekoliko neprimerno da to omenim, toda kaže, da me je narava že ob rojstvu opremila z resonančno komoro nekje blizu želodca. Kadar sem lačen, ali pa celo kadar nisem, gre ta del mojega telesa po svoje in se prične oglašati s tako neverjetnimi in glasnimi zvoki, da človek tega ne bi verjel, če ne bi slišal. Proti temu ne morem nič, sem se pa z leti naučil učinke omiliti s spretnim pretvarjanjem, da 'nimam s tem nič', in da hrumenje ki ga ostali slišijo ne prihaja od mene.

Moj demonski bobnar tam spodaj si je za svoje opravilo izbral prav tisti trenutek, in kakofonija zvokov se je v jutranji tišini privalila kot oddaljen grom.

Angelina se je prebudila ob prvem hrupu. Dvignila je glavo in napeto, toda z zmedenim izrazom poslušala. Ko zvok ni pojenjal (kljub mojim naporom da bi ga udušil), se je počasi dvignila na noge, in potem, ko je na hitro ošinila mladiče, pač da bi se prepričala da niso vzrok ONI, se je ugibajoče zazrla navzgor v jasno nebo. Ki pa ji uganke ni rešilo. Z očitnim zanimanjem je poskušala najti smer iz katere so zvoki prihajali.

To sploh ni bila lahka naloga, kajti zvoki ki jih proizvaja spodnji del trupa imajo na splošno ventrilokvacijski učinek, pri meni pa še posebej. Potem ko je Angelina globel prehodila dvakrat se je zdelo, da ni nič kaj potešila svoje naraščajoče radovednosti.

Nisem se mogel odločiti ali naj se poskusim umakniti, ali naj ostanem kjer sem bil, upajoč, da se bo moj interni orkester sam naveličal; toda slednji je imel še obilo zagona in odigral je novo izdatno porcijo pravcatega tla tresočega grmenja. In par trenutkov kasneje je Angelinina glava pogledala čez rob kake tri metre proč od mene.

Popolnoma tiho sva si nekaj sekund strmela iz oči v oči. No ja, ONA je bila tiho, jaz pa sem se na vso moč trudil da bi bil, a z le malo uspeha. Bil sem v nenavadni zadregi: dlje ko sem gledal Angelino, več njenega obzira do mene sem čutil; njeno dobro mnenje o meni sem zelo cenil, in v njenih očeh nisem želel izpasti bedasto.

Kakršen koli sem se ji že zdel, sem se sam POČUTIL nadvse bedasto. Njen nenaden prihod je spodbudil moje prebavne glasbenike k odličnim in odločnim rezultatom, in še preden sem se lahko domislil kakega primernega opravičila, je Angelina našobila ustnice in v hladnem preziru razgalila svoje krasne bele zobe, nato pa izginila.

Hlastno sem zapustil svoje skrivališče in stekel do roba globeli, a prispel sem prepozno in se nisem mogel niti opravičiti. Vse kar sem uzrl je bil kanček njenega lepega repa, preden je pred seboj priganjajoč volčiče izginila v rovu razpok na nasprotnem koncu globeli.

srediosam.com

2011-11-22T19:39:00.008+01:00

Come to Zlovenia! Last year we had some less criminal politicians!
Mladi, naredite kaj! VI ste naše zadnje upanje!
Imamo še par slovenskih slovencev!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Spravite Stranko Slovenskega Naroda v parlament. Kaj pa SPLOH lahko še izgubite?
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Spodaj je par carskih od todle. Če bi se radi pošteno nasmejali, obiščite link in uživajte. Če pa bi bili radi nasmejani še bolj, boste morali razumeti angleško. Komentarji so pol smeha, in smeh je pol zdravja!

Jokat ni nikoli lepo!
Tudi če si po nesreči odrežeš prst, še vedno ne moreš jokat!

Naročil sem ji naj razmagneti monitor in pelje psa na sprehod!
U, pišuka!

Končno mi je babi spletla nekaj uporabnega.
Toda tako kot vse drugo je za tri številke preveliko.

Izgleda kot ekonom pisker z navdihom iz Žage (The Saw).

Rad bi bil helikopter...

'Bolj tak' nadomestek pisoarja. Na pildku piše: 'Pokvarjen'
Pa še kontrola zdravja je obenem. Če se plastika ob uriniranju prične topiti,
se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.

Od hrama do hrama X-tič

2011-11-21T08:00:00.004+01:00

Come to Zlovenia! Last year we had some less criminal politicians!
Imamo še par slovenskih slovencev!
Sram me je, da sem zlovenec. Sicer pa me kot kaže sploh ne bo več dolgo - ker nas bo nekdo preprosto kupil.
Spravite Stranko Slovenskega Naroda v parlament. Kaj pa SPLOH lahko še izgubite?
Kupujte pri Lidlu!
Kupujte pri Hoferju!
Ne kupujte pri EPL d.o.o.!
Ne kupujte pri mojcomp.net!
Kupovati v zloveniji ni pametno, kajti ne morete vrniti izdelka ki deluje, vam pa ni všečkako deluje! Izjeme štejem na prste ene roke.
Bojkotirajte japonske izdelke!
Bojkotirajte izraelske izdelke! Tudi oni imajo tovarne smrti.
Mejd in čajna ni mogoče bojkotirati. Sranje.
V primeru tožbe se obrnite na mojega odvetnika. Je železen in lesen, in dela "buuum!

Ach, bliža se veseli, srečni predbožični čas... Tu je novo vino in sveži pridelki.

In sveža vinska kraljca.

Na tejle strani najdete povezave na zabavne prireditve v zvezi z 'degustacijami' vina, ki bodo konec novembra in pričetek decembra potekale po Vipavski dolini.

Sam imam navado obiskati Planino nad Ajdovšno. Najprej zato, ker sem bil tam že tolikokrat, da se ne morem izgubiti - pa naj bom v kakšrnem koli stanju že - , kot drugo pa si vedno nekako uspem priskrbeti prenočišče oziroma prevoz, tako da lahko pri istem kletarju 'degustiram' tudi večkrat.

Prireditev je zelo vesele narave, žal pa nje obisk spričo vsako leto bolj drage represije upada.

Škoda.

Na temle blogu sem že parkrat pisal o tem. Iščite 'od hrama do hrama' in našli boste.